Danes je po dolgem času spet javni uslužbenec gospod Grah prišel naokoli na kofe in hiter čvek in spet malo poprotestiral, da vsakič, ko iz službe skoči, pa tudi ne rabi vesoljni svet izvedet in sem mu skorajda obljubil že, da ga ne bom izdal, a kaj, ko si je omembo s svojo hrabrostjo in požrtvovalnostjo absolutno zaslužil tudi danes. Sva kofe že skoraj spila, ko je naša stara Mika ponosno prišla pokazat, da še ni za na britof. Je v gobcu namreč prinesla ujetega ptiča. Mi gre to v bistvu na živce, ker požre ga itak potem ne, ima raje whiskas iz trgovine, le malo se z njim pohvali in považi, potem ga pa kje na vrtu pusti, da moram soprogo predrago maltretirat, da pospravi. Pa še ona to nerada počne, ker ne ve, al gre v bio al v razno … No, gospod Grah je dramo v živalskem svetu dokaj neprizadeto opazoval in ga pri pitju kave ni motila, celo ugotovil je, da gre za mladega ptiča. Ko je tisti mladi ptič pa v mačjem gobcu nenadoma oživel in začel presunljivo čivkati, je pa javni uslužbenec skočil in ga rešil. V eni roki rešen ptič, z drugo je užaljeno staro mačko odganjal, jaz sem mu pa z obema ploskal in navijal, naj ga reši tako, da ga bo k sosedovim zabrisal. A ga ni, je strokovno ugotovil, da je preveč poškodovan in da je bolje, če ga mačka dokrajči in ga je zatorej užaljeni mački vrnil. Ki tokrat ni več hotela tvegati in je čivkanje zelo hitro utihnilo. Gospod Grah je potem odšel novim delovnim zmagam naproti, mačka v kuhinjo na trgovinski whiskas, jaz sem pa čez par minut že spet odpiral vrata prijatelju Pedžotu, ki ga kličem samo takrat, ko ga kaj potrebujem. Na srečo najinega prijateljstva je to dovolj pogosto. Potrebujemo namreč profesionalni glas za naš jamarski film in kdo je boljši od Pedžota?! Smo se vse zmenili, vse razjasnili, roke postavili, nato je tudi Pedžo odšel, a se je pri vratih obrnil in vprašal, kdaj bom imel spet kakšen zanimiv jamarski projekt. Ves vesel, da je prijatelj pokazal malček zanimanja za mojo glavno preokupacijo in da mu bom morda lahko vsaj malce, malce malce povrnil za vse usluge, ki mi jih je že napravil, sem priznal, da pravzaprav niti ne vem, a da če ima željo pod zemljo z mano it, da lahko greva kadar koli. Ampak res kadar koli, da zanj si vzamem čas tudi zgodaj zjutraj. Pa me je zavrnil, da pod zemljo ne bo šel, da ga je zanimal naslednji jamarski projekt samo zato, da bo vsaj približno vedel, kdaj ga bom spet potreboval in se bova spet ob kakšni kavici videla …
Ja, saj zelo nerodno mi ni bilo, prijatelji so itak zato na svetu, da jih jahamo in izkoriščamo. In sem prepričan, da dr. Stibro, ki tole bere na tablici pri jutranjem iztiskanju, zdajle strinjajoče se prikimava, dr. Krevs, ki bere na telefonu malce kasneje, pa tudi … Naš Marko P., ki ga je službeno odneslo nekam v Ameriko, pa bolj ko ne jaha tam čez ocean, kaj dosti ne prikimava, saj je s sabo odpeljal novo deklico …
🙂