Home > BlogXtreme > Blejska

Blejska

16. junija 2014

S Srečkom sva danes pičila v novo jamo. Tam nekje pri Čaganki, kar seveda obeta, da bo nastala nova Čaganka. Dobro, res naju je na prvih 40 metrih globine zaustavil ozek meander, a to so že nepomembni detajli. Prebijemo ta meander in še par drugih in smo na -450 metrov. Tak je bil vsaj plan. Saj je pri prvi novici iz Čaganke tudi Srečko fotografiran na globini kakšnih 50 metrov, pod fotko pa piše: Srečko na trenutnem dnu Čaganke. Vse je torej možno …

A najprej je potrebno priti do jame. Kaj dosti me ni bilo strah, čeprav je to na tistem manj obljudenem koncu v okolici Čaganke, kjer so medvedi bolj doma. Ker tam imajo mir, jih je Srečko šele letos začel strašiti v tistih koncih. Me ni bilo strah, še enkrat poudarjam, trobil sem po tistih vlakah zato, ker nikoli ne veš, če bo iz kakšnega ovinka kakšen kolesar prižgal in povzročil nesrečo! Pa tudi med hojo me ni bilo strah, čeprav je bilo vse skupaj zaraščeno kot pragozd, glasen sem bil samo zato, ker se mi je tako v tistem trenutku pač luštalo! Ja, no, ni me bilo strah, ker Srečka boli koleno in sem računal, če bo šlo za življenje, bodo moja neboleča kolena zmagala …

Jamo sva lepo lomila in je bilo veselje, še večje, ko je Srečko kofe scmaril in sem še z večjim veseljem potem za macolo poprijel, nato je prišla na vrsto blejska juha (ja, iz vrečke), je tudi pasala ko budali klofuta, ko se je pa tlaka zavlekla in ko se je v pisker še malo vode nakapljalo, sem si pa še en kofe scmaril. Sva se prebila skoraj na 70 metrov globine, a sva imela premalo štrika za uspešen pristanek, zato je Srečko kar iz lufta oprezal za možnimi nadaljevanji in neposredno poročal višje gor, torej meni. Jaz pa živčen, ko da poslušam neposredni prenos nogometne tekme Slovenija – Srbija, z milijon preobrati vmes. Prasica, zaprla se je! Ma naj gre u … Ne, čak, Ačimovič se je prebil po levem krilu mimo … Torej, ne, čak, al ma še eno brezno, to pa morda gre! In je metal kamenje not in se guncal na prekratkem štriku in sproti poročal proti gor, meni torej. Gor pa drama ko tekma med Slovenijo – Srbijo, finalna. A pa se je vseen zaprla, prasica, nč ne bo! Se je še malo guncal sredi brezna in oprezal in sva dobila še en podaljšek, je zagledal še tretje brezno, to bo morda šlo. Ko se vrnemo z dovolj štrika.

Za finale pa še kofe pri Alenki v najboljši bistriški gostilni, spet turški, čeprav sem nekako upal, da bom končno sprobal novi espreso avtomat, ki je prišel z novo kuhinjo k hiši. A ker vsi normalni dedci doma gledajo fuzbal (babe jim pa pive nosijo, al kaj, da tud njih ni pričakovala?!), je Alenka kofeavtomat že ob osmih ugasnila, da ne troši po nepotrebnem elektrike, na bumbarje jamarje pa ni pomislila. Je povedala vseeno, da so Nemci ene nabili s štiri nula, a je po mojem blagotelečem pogledu spoznala, da mi o tem nima smisla razlagati in smo raje še eno rekli o tem, kako se trava v lozi kosi in suši. Pa še štrudl je dodala in sva šla potem s Srečkom še bolj zadovoljna domov …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.