Bosna

V petek se nas je šest slovenskih jamarskih reševalcev odpravilo v Bosno, na mednarodno reševalno vajo. Da vidimo, iz kakšnega testa smo, kako smo kompatibilni z reševalci iz drugih držav, koliko znamo in podobno, a se je zelo kmalu pokazalo, da je ekipa ravno pravšnja za neskončen smeh in drkanje v glavo vseh in vsakogar. Koalicije so se sproti oblikovale, največkrat proti najmlajšemu članu odprave, Maksiju, ki proti petim izkušenim starim stricem ni imel šans. Pa malo bolj sramežljive sorte je, kar smo izkoristili na taboru, kjer je bilo ogromno mladih bosanskih jamark in ga je bilo zelo enostavno opaziti, ker je bil ves čas ko paradižnik rdeč v glavo. Spali smo v telovadnici osnovne šole in spet se je pokazalo, kako dobro je organizirana in opremljena slovenska reševalna služba, edini smo imeli s sabo poljske postelje. Dobro, kdo bi lahko dejal tudi, da smo bili pač najstarejši in najbolj komot in da so ostali raje štiri pive v rito vrgli in spali na tleh ravno tako udobno kakor mi, a to bi bilo že cepidlačenje! Že prvo noč se je spet izvrstno izkazal naš Anžič, ki je od vseh najbolj glasno smrčal in smo bili kar ponosni na dejstvo, da je član naše ekipe, a ko je vseeno postalo malce preglasno, sem ga poskušal utišati s trepljanjem po ritki, saj sem spal poleg njega, kar pa seveda ni najbolj zaleglo. Poleg smrčanja je začel še malo stokati in sem potem kar končal s tovrstno raboto.

Vstajanje je bilo zgodnje za popizdit, Walter je navajen zoro loviti, četudi nima psov pri sebi, ki jih mora peljati na jutranji sprehod,  in ko vstane vodja, mora vstati tudi raja. Jaz sem malo lažje vstal, ker je kava že dišala, potem smo pa kar proti jami odpičili. Ekipe so bile narodnostno mešane, da vidimo, kako delujemo skupaj, jama pa ne pregloboka in ne prezahtevna. Tam nekje do 160 metrov gre, moja ekipa je bila malo nad dnom. V ekipi smo imeli tudi Aleša, kar me je navdajalo s samozavestjo, da bo šlo, malo sem zatrokiral le, ko me je določil za vodjo skupine. Sem najprej seveda mislil, da je to totalna čast in veliko zaupanje, dokler seveda nisem spoznal, da mora vodja skakati od spodaj gor in nazaj in nato spet vmes pa spet malo gor in na jamarski telefon in nositi dodatno opremo … Izkušeni (pustimo imena ob strani!) se pa postavijo ob mlado bosansko deklico in ji pomagajo zabiti svedrovec (pustimo ob strani, da ko je pa na izpitu meni pomagal zabiti svedrovec, ki nisem mlada deklica, ni bil tako prijazen in ustrežljiv), potem je preveril še njeno popkovino, ki seveda ni zadovoljevala visokih standardov jamarskih reševalcev in jo je ročno razkopal in na novo sestavil ter ji jo potem pomagal tudi po pravilih zategniti. Vmes je seveda mene nagnal po opravkih v drug del jame, ki sem jih dobil kot vodja ekipe, saj je zategovanje popkovine zelo intimno (seveda le v primeru, če jo zategujeta jamar in jamarka, če jo zategujeta dva jamarja, je to pač samo nujno zlo!) in odgovorno opravilo in je hotel imeti pri tem mir. Kar je razumljivo. No, potem so nosila prišla seveda tudi do naše ekipe in smo jih (z drugo mlado deklico v njih) varno predali naslednji ekipi, le nekaj se je pritoževala, da ji bomo ledvice ven zbili. A to so že nepomembni detajli, saj mlade se hitro regenerirajo. Po kakšnih sedmih urah smo končno spet ven pokukali, tam sem pa takoj opazil, kdo je največji car akcije. In kako se znajde res izkušen možakar, čeprav je šele jamar reševalec pripravnik. Mojster Anžič je namreč med jamarsko reševalno akcijo iz jame sončne opekline dobil, saj so ga po nekem povsem slučaju določili za zadnjo ekipo in je pripravljal manever za končni dvig iz jame. In bil ves čas na sončku v družbi mladih jamark, ki so skrbele za tabor in njegove muhe, plus kofetov je imel, kolikor jih je hotel. Vmes jih je pa še protitežo učil, čeprav sem, ko sem nato fotke gledal,  posumil, da so na štrikih še vse kaj drugega počeli!

Kakor koli, akcija je uspela, smo se najedli in pokofetkali, počakali še Bojana, ki je bil eden redkih zasranih jamarjev, je nekje uspel blato najti, potem pa počasi nazaj proti šoli stopili. In sem prvič videl izkušenega možaka, kako se zafrkne, saj je Anžič edino čisto transportko zagrabil, da se ne bi umazal, ker je bil seveda tudi sam čist, a je bila na srečo tista edina povsem čista transportka vsaj težka ko cent, da je vsaj na koncu malce zašvical! Saj jo je hotel spustiti, ko je spoznal začetniško napako, sem videl, a ga je preveč ljudi opazovalo in mu je bilo nerodno!

V šoli še hitra analiza akcije (vse je blo OK, žensko smo živo ven spravili) potem pa na bolj prijetne zadeve. Slovenci smo sedli v učilnico za mizo, celo noč žulili vsak po en pir in premlevali o svetovnih težavah in problemih, Bosanci so pa na hodniku (je boljša akustika menda) s kitaro udarili po zimzelenih šlagerjih nekdanje Juge do rane zore. Jim je naš Maksi tudi malo pomagal, čeprav  ne pije alkohola, ne poje in ne govori njihovega jezika, pa Aleš je enkrat vmes tudi poskusil vklopiti se, ko so zajeli sapo med dvema komadoma in je zapel Kolkor kapljic, tolko let …, a ko se mu nihče ni pridružil, se je raje nam starejšim, ki smo že spali, pridružil.

Zjutraj pa kmalu na pot, da smo lahko v vsaki četrti gostilni ustavili na kofetu in smo še podnevi domov prišli. Prijetno utrujeni od non stop drkanja v glavo tudi nazajgrede, koalicije so se spet sproti formirale. In spet je najbolj nadrsal Maksi, a saj je še mlad in mu ni bilo hudega. Smo bili pa vsi mnenja, da mednarodne akcije so res super in da bo potrebno še na kakšno …