Z Jasno in Dejanom smo v Majčevo brezno pri Domžalah malo mišice raztegnit skočili. Prvotno je bil mišljen tudi Tico, da gre z nami švicat, a se ga je v petek zvečer raje ulil in si potem v soboto lizal rane. V troje nam je šlo kar hitro, saj jama ni zelo zahtevna kljub 100 in nekaj metrom globine, le malce imam Aleša na sumu, da je v jami zakuril, ker smo švicali ko za stavo. Ko smo okoli sedmih zvečer ven pokukali in se preoblekli, smo se pa odločili kar v Hudo luknjo še skočiti. Ne, ne še v eno jamo, je ena zadostovala, le tam so imeli jamarski reševalci in pripravniki izpit. Pa ni nas zanimalo, kako jim gre, le vedeli smo, da bo dobra hrana na žaru, ker tam pri Velenju se vedno dobro papa. No, pripravnikom ni šlo najbolje od rok, predvsem pisni del, ker ko sem pokukal k njim, so švicali bolj kakor mi prej v Majčevem! Še posebej sem bil presenečen, ko sem med reševalci pisnega testa za pripravnika reševalca Anžiča zagledal, sem bil namreč prepričan, da bo kar z vlogo žrtvije v nosilih zadovoljen in se ne bo med garače rinil. Tudi njemu ni šlo najbolje. Mislim, saj znanja in izkušenj ima človek dovolj, a kaj, ko plonkati pa ne zna! In to je veščina, ki jo mora vsak reševalec najbolj obvladati. Timsko delo pa to … Ampak, ja, dokler jih bo toliko z veseljem sodelovalo pri reševalni, se nam ni bati, da bo kdo kdaj noter ostal …
