Vedno so me fascinirali ljudje, ki nekaj naredijo za zdravje. Ne, ne mislim na tiste, ki že navsezgodaj sedijo v čakalnici pri dohtarju, vsakič z novo boleznijo. V mislih imam rekreativce. Recimo kolesarje, tekače … Srečko kolesari do boga plus na ranču dela s tahudo mulčarco (kar koli to že je) in ko greva potem v jamo, to pomeni, da on žvižga za mano, jaz pa crkujem. Smo se za v soboto zmenili, da gremo v Čaganko, nove dele v Južnem rovu raziskovat in podaljševat, celo Dejan se nam je pridružil, kar mi je bilo zelo všeč. On je bolj moj tip športnika in rekreativca, do jame se pripelje z avtom, tam spije kofe, enega prižge potem pa piči, običajno še počasneje kakor jaz. In ker se nam je nekako zdelo, da samo Južni rov v Čaganki ne bo dovolj, smo zjutraj najprej skočili pogledat v tisto jamo, kjer nam je zadnjič malo nad dnom zmanjkalo štrika. Dejan je prišel do 40 metrov in kar ven odsopihal s takratkim štrikom, midva s Srečkom pa s tadolgim potem do dna. In bolj sva rinila in premetavala, slabše je bilo. Res prava krasotica s kar nekaj prostornimi brezni, čista in suha, se je na 75 metrih brezkompromisno zaprla! Nekaj razočaranja je seveda bilo, nimam kaj tajit, a sva jo kar hitro razopremila in ven pičila, da se vsaj v Čaganki potolažimo. Sem si oprtal štrik in olimpijsko pičil gor, ko sem pa kar zadovoljen sam s sabo dol pogledal, pa se nisem več tako olimpijsko počutil, ker me je Srečko v sekundi ujel. Kar je pomenilo, da sem moral pospešiti, kar je posledično potem pomenilo, da sem se skoraj utopil v znoju! Komaj sem čakal, da pokukam v prijetno ohlajeno hosto, da z glave zabrišem čelado in se malce ohladim in posušim in ko sem končno pokukal na zrak, sem takojci, ampak res takojci opazil, kdo ne bo šel naprej v Čaganko. Niti pod razno. Je Dejan namreč malce od vhoda ležal na mehki travi in debelo spal. Sem se mu pridružil, samo v ležanju, ne v spanju, a kaj dosti nisem počival, ker smo že pičili proti Čaganki. Tam je Dejan tudi uradno oznanil, kar sem itak že vedel, da je brez veze, da gre tud on dol, da bo raje malo bivak pospravil (kar ga potem res je, ko se je okrepčal z osvežilnim spancem še v bivaku!) in nama roštiljado pripravil, ko lačna prideva ven. Prepričevati ga ni imelo smisla in sva s Srečkom kar sama pičila in nama je šlo dobro, saj dol gre vedno dobro, potem sva se pa v tiste nove dele zakadila, kjer sem nazadnje iskal nadaljevanje. Je bil Srečko ful nestrpen in je vodil, jaz pa tekel za njim in usmerjal. Potem sva se končno v ožino zarinila in sem bil kar malo ponosen sam nase, ko se je nekje na pol poti v tisti jebi za trenutek zaustavil in povedal, da sem čist prfuknjen, da sem v takšno rinil. In je rinil naprej, jaz za njim, dokler se ni zaustavil in vprašal, kje je tista dvoranica, o kateri sem govoril. Ker je bilo tako ozko, da je z ritjo dobesedno zaprl cel rov, nisem nič videl in sem ga samo naprej silil, da bo že videl, ko bo lahko pokleknil. Sva prišla do tam in je Srečko še eneparkrat rekel, da sem prfuknjen, kar sem, ponavljam, vzel za kompliment, ker sem ga že videl riniti se v ožine, kamor jaz niti škornja ne bi vtaknil, potem je pa zabentil, da naprej ne gre. Da naprej rine pa samo norec, pa še ta ne daleč, ker je pač preozko in prenevarno. In sem ležal za njim in sem bil res zmeden, ker zadnjič se mi je zdelo, da sem videl eno dvoranico, zdaj je pa nisem več. Pa spet, saj veliko itak nisem mogel videti, ker je Srečko pred mano popolnoma blokiral razgled. Potem se je nekako malo umaknil, da sem pokukal in sem negotovo predlagal, da morda je še malo naprej in se Srečko ni strinjal, da tam ni nič, da tam ne gre, da tam tud budala ne bi šla, a ker sva bila že tam in ker res ni šlo nikamor več kakor samo tja, se je odločil, da bo poskusil. Pa čeprav je videl, da ne bo šlo. In potem sem tudi že jaz mislil, da sem morda sanjal, a je potem nekaj metrov naprej, ko mu je ožina skoraj tudi škornje že sezula, povedal, da je nekaj rdečega našel. In je bla Mihatova podkapa, mu jo je ožina z glave nazadnje snela verjetno. Srečko je nejeverno odkimaval, da to so nemogoči pogoji, a ker sva bila že tam, je zahteval macolo in špico in je potem grizel in grizel in zgrizel en prehod v malce bolj prostorno dvoranico, kjer sva lahko vsaj napol ležala. In je grizel še naprej, da je bilo že meni vroče, ker sem jamarski reševalec, a se mi niti sanjalo ni, kako bi ga od tam zvlekel, če bi se kaj zgodilo. V ozkem podoru piha, kar pomeni, da jama gre, a je na koncu postalo res tako nagravžno ozko in podrto, da sva se odločila zaključiti. Srečko je nato z vso opremo ven žvižgal, jaz z damsko torbico za njim pa sem se dobesedno topil! Nekaj čez deveto zvečer sva ven pokukala in naju je kava že čakala, pa čevapi in bučke tudi, saj je na položaj prišla tudi Jasna. Je srečko še blejsko juhico scmaril in deci svojega vina natočil, ko smo drugo rundo čevapov na žerjavico vrgli, se je pa Marko Z. pripeljal in smo smeno naredili. Srečko in Dejan sta domov odpeketala, mi trije smo pa ostali, ker smo imeli v nedeljo še srečanje jamarskih inštruktorjev pri Čaganki, na katerem smo nameravali določena pravila predebatirati. Smo sedeli ob ognju do dveh zjutraj in malo debatirali malo pa tiste čevape čvakali, potem se pa v posteljo odpravili, ker so bili ostali najavljeni že za ob deveti uri v nedeljo. Jasna je kmalu zaspala (saj veste, delovno ljudstvo pa to), Marko Z. je pa še par stvari prek telefona moral všečkati na FB, preden je utonil v sen. Pa malo sva se še dajala, za kdaj naj uro nastavi. Jaz sem navijal za deset do devetih, on jo je pa na osem nastavil, da bo zjutraj še malo tekel. In sem bil res kar malo jezen sam nase, ko sem še dve uri časopise bral, da zakaj tudi jaz nisem vsaj malo športnika in da je to pri mojih letih res prekleto neresno, da nič za zdravje ne skrbim. Sem potem nekako zaspal, a sem bil že ob pol šestih pokonci in sem malo na ogenj nalagal in bral, ob sedmih sem se spet prisilil zaspati, malo pred deveto me je pa Marko Z. zbudil, ko je začel ropotati. Je alarm prespal, itak, a je rekel, da se teku pa ne bo odpovedal in sem bil res popolnoma fasciniran. Me je vest tako pekla, da sem tudi sam kar vstal, pristavil kavo, enega prižgal, ko sem si začel zobe krtačiti (ja, imam dve roki, eno za čik, drugo za ščetko!) je pa Marko Z. iz bivaka stopil, da se loti jutranjega teka. Evo, nič ne tajim, zavidal sem mu, voljo pa to, da se spravi tekat po hosti, kjer so medvedi in ostale zveri! Sem si počasi krtačil zobe, nevoščljivost me je dajala, Marko Z. je pa začel teči. In sem mu sledil s pogledom, kaj sem pa hotel, čeprav bi se najraje razpočil, in še dobro da sem mu, kar me je zavist potem kmalu minila. Ne, ni medved skočil nanj izza prvega grma, le moj vrli prijatelj je tekel le do našega poljskega stranišča. Tam je pa z jutranjo fizkulturo zaključil, oziroma se je lotil drugih vaj za telo in duha …
Potem so pa že ostali prišli (prvi Uroš, ki je skoraj direktnega z druge, bolj tekoče jamarske akcije uletel!) in smo posedli ob ognju in blebetali, kakor se za aktivne jamarje spodobi, blebetati smo prenehali le, ko nam je Jasna postregla s prebrancem s klobaso. Potem smo še malo modrovali in se dogovarjali, potem se je pa itak sonce začelo počasi spuščati in smo počasi zaključili …
Aja, pa Maks je obvestilo dobil, da je stric postal in je bil tako vesel, da nam je še pred prebrancem iz avta prinesel družinsko pico. Je bila sicer hladna, a je vseeno teknila, še posebej, ker smo vedeli, da če ne bi bil tako vesel, bi jo zagotovo sam na skrivaj čvaknil! Ja, pa netipično gorenjsko gesto Marka Z. moram tudi pohvaliti, ja za Čagankarje prinesel zobno ščetko švicarskih reševalcev. Res je, da jo je dobro leto uporabljal vsakodnevno, a za ob jezeru v jami, kjer si opremo malce blata očistimo, bo še vedno dobra …
