Tomi je za jamarski film potreboval še zvok jame. Dobro, če se mene vpraša, vržeš deko čez mikrofon, v kopalnici malo odpreš pipo, da kaplja in to je to. A kaj, ko se mene ne vpraša. In sva danes pičila v Kotarjevo prepadno, da posnameva tiste kapljice, ko sva bila pa že tam, sva se odločila pa še uvod v film malo spremenit in na hitro posnet par kadrov guzenja čez ožine. Sem predragi moji soprogi rekel, da bom v dobri uri doma, ker da Kotarjeva je itak blizu in ne preveč globoka in da bo to res ajncvajdraj. Pa saj je bilo, sva bila zunaj še pred polnočjo! Tistih par kadrov je bilo v bistvu res samo par kadrov, a kaj, ko so se malce zavlekli. Dej se tle zguzi, pa bova dala backlight zdej tja, dej se spet zguzi, samo tokrat osvetljuj na desno, ne na tvojo desno, mojo desno, pejt zdej z nogam naprej, zdej z ritjo, zdej z glavo, dej zdej noge osvetljuj, ko se guziš … Trd je igralski kruh, res. Dobro, tudi režiserski ni glih frišen, je Tomija nekaj hrbet bolel in se mi je smilil do nezavesti, ko je rinil za mano za dobre posnetke in pri vsakem premiku ne stokal temveč renčal. Če bi zunaj nad jamo kdo poslušal, bi sigurno mislil, da noter snemamo scene za kavbojko Zlomljen hrbet bivak in da star striček (torej jaz) lomi hrbet mlademu pobu (torej Tomiju)! Sva scene posnela, potem je pa Tomi še kader za čisto prvi kader v filmu postavil, je osvetlil par kapnikov in posnel padajoče kapljice, po enem čiku, torej kakšnih desetih minutah je pa še tahud mikrofon postavil in posnel še zvoke jame. Vmes je seveda prišlo še najboljše vprašanje akcije – če imam mogoče šravfenciger s sabo. Sem ga seveda debelo pogledal, ker jamarji takšnega orodja pri vsej krami pa res ne trogamo s sabo, debelo sem ga gledal pa zato, ker sva pa njegove fotografske in snemalne opreme dol zvlekla pa ene štiri kufre! Resno! Sva nekaj zimprovizirala z nožem, ki ga pa jamarji imamo s sabo, potem pa pospravila vse skupaj in se k vhodnemu breznu odpravila. Jaz ves vesel, ker je končno konec, Tomi pa ves zlomljen, ker ga je hrbet pa že skoraj povsem uničil. In sem zatorej vse skupaj jaz trogal ven in sem se Tomiju prav smilil, čeprav sem mu dopovedoval, da je lažje njegovo tridesetkilsko opremo dvajset metrov gor iz Kotarjeve spravit kakor desetkilsko iz Čaganke, kar zelo pogosto počnemo. Sem malo razmišljal, ali bi ven potegnil tudi njega, a je rekel, da bo raztezanje na štriku morda pomagalo in mu je pomagalo toliko, da sva lahko še k njemu v studio skočila pretočit posnetke v kompjuter in potem seveda pofirbcat. In me je vmes začela bolet glava, ker sem si lahko ogledal tipičen slovenski film. Ne veste, kakšen je tipičen slovenski film?! Začne se počasi, potem se pa nekje proti sredini povsem ustavi … Sva namreč buljila v statičen posnetek kapnikov, na katere so padale kapljice. Dolg je bil deset minut, Tomi ga je pa še upočasnil za 50% in sva torej dvajset minut zbrano in pozorno buljila v monitor in oprezala za najlepše razpršenimi kapljicami, da jih je lahko zaznačil in potem vse štiri najlepše v dolžini štirih sekund uporabil za začetek filma! Potem je pa mene še bolj bolela glava kakor njega spet hrbet in sva počasi kar zaključila …
Aja, pa jutri (no, danes) zjutraj mora že navsezgodaj posneti par fotk za eno hudo firmo in bo jutranjo svetlobo lovil, a se bojim, da ga ne bodo spustili v podjetje, ko se bo prikazal s svojo blatno opremo, ker časa oprati je zagotovo ne bo imel!
