Danes smo imeli v Krški jami dve premierni projekciji. Zadnje dneve sva s Tomijem po cele noči čepela pri njem v studiju in pimpala filma. No, bolj ju je on pimpal, jaz sem tam sedel zato, ker res ni bilo več veliko časa in sem ga samo po hrbtu tepel, da ne bi zaspal, ker potem pa res ne bi končala do premiere. Tam nekje v jutranjih urah, ko začnejo poštarji že po mestu strašit, sva pa končevala in domov odhajala. Je pa bila potem majhna razlikica – jaz sem nato lahko spal do desetih ali še dlje, Tomi je moral pa ponavadi zelo zgodaj že vstati in se na posel vreči. Zvečer je bil nato pa posledično spet zmatran in sem bil jaz spočit za njim, da sem ga budnega ohranjal …
In se je na tej današnji prvi projekciji pred vsemi zbranimi seveda zahvalil predvsem svoji boljši polovici, ki je najbolj trpela. Kar verjetno ni res, jaz ki sem bil z njim, sem verjetno bolj, a to so že detajli. Enkrat sem recimo najslabšo kavo pri njem spil in sem res trpel, ko sem jo žulil, celo tako zelo, da sploh nobene konstruktivne pripombe nisem imel, kar se mu je zdelo čudno in sem potem moral priznati, da ima čist zanič kofe, pa je takoj ugotovil, da sem si sam kriv, ker sem pozabil kavo dati v dozo in sem pil samo mleko in sladkano vodo! A, kot rečeno, to so že detajli, mi je pa s svojo zahvalo vzbudil slabo vest. Se je zahvalil svoji boljši polovici, jaz sem pa pred njim gofljal ko navit, na to sem pa pozabil. Mislim, svoji boljši polovici se zahvaliti! Samo sem se potem pomiril in samega sebe prepričal, da to pač ni takšna tragedija, da sem čisto OK. Me je zadnjič recimo prosila, preden sem do Tomija na tlako odpeketal, če lahko da še en pralni stroj prat. In itak sem ji dovolil, samo je potem pojasnila, da to pomeni, da ko bo zadeva oprana, bo ona že spala. Sem ji vseeno dovolil, šele ko je zadevo zakurblala, je pa še pojasnila, da bom moral cujne jaz obesiti, ker če jih bom pustil v vodi, bo začelo smrdeti. Ali tako nekako. Mi ni preveč dišalo (ne cujne, tiste so se šele prale), a ker sem obljubil, besede nisem mogel snesti. A itak sem bil potem pri Tomiju do pol petih zjutraj in sem potem doma še nekaj pomalical in časopise preletel, preden sem se pa pod tuš odpravil, pa tisti frdamani pralni stroj opazil. Na kateren je lučka end utripala. In sem jo že mislil ignorirati, a sem potem zavzdihnil in perilo vseeno obesil, vmes pa ljudi v dolini opazoval, ki so že zjutraj nekam hiteli. Potem sem šel pa spat, ko sem vstal, me je pa sms od preljube mi soproge pričakal, v katerem me je pohvalila, ker nisem pozabil …
Ampak kriza je, ker danes pa s Tomijem nimava več nobenega razloga, da bi celo noč za računalnikom skupaj čepela in sem doma in kar malo pogrešam akcijo. Sicer je bilo na projekciji potem kar nekaj navdušenja, da smo dobro naredili in da moramo še drugi del posneti, a ko je recimo Obra to slišal, da bo moral spet v jamo, jo je samo hitro proč ucvrl. Brez odvečnih besed. Tako da mislim, da se bo treba kaj tretjega spomniti …
