Še ne tako dolgo nazaj pride sosed do mene, ves prešvican in v neki strupeni kolesarski opravi in ves navdušen začne praviti, v kakšni carski deželici mi to živimo. Da on lepo kolesari po Kočevskem Rogu in po eni zaraščeni vlaki v dolino malo bolj spusti, veter šiba v laseh in žvižga v ušesih, mah amortizira hitrost in zvoke, čista kolesarska nirvana skratka, adrenalin poje po žilah, ko divje osredotočen na vožnjo nenadoma na vlaki zagleda medveda. Pri tisti hitrosti, je pravil zadihan in še ves našpičen, je imel za odločitev na voljo le par sekund pred srečanjem. Si predstavljam, da mu je procesor v glavi pregoreval, ko je kalkuliral, kaj storiti. Zaustaviti se ni bilo možnosti, hitrost prevelika in medved preblizu, po levi kolesnici, po kateri je dirjal, ni mogel nadaljevati, saj je bila na njej večina medvedove riti, na desni kolesnici je bilo pa še malo prostora pred medvedovim gobcem, a kaj, ko je bila na sredini visoka trava, ki bi lahko povzročila padec. No, procesor je pregoreval in mu povedal, da bremzati nima smisla, da po isti špuri tudi ne more nadaljevati, saj bi s polnim šusem priletel v kosmatinca, zato je v hipni odločitvi zbral vse znanje, izkušnje, spretnost in moč ter zamenjal kolesnico ter v zadnjem trenutku kot blisk švignil par centimetrov od medvedovega gobca, ki je ravno nekaj šnjofal in niti vedel ni, kakšna drama se odvija par metrov stran od njega! Sosed se je ves topil, da v nobeni drugi državi v mestu ne moreš sesti na kolo in nato srečati tako čudovito divjo zverino od blizu in oh in sploh, naslednji dan, ko je spet na pivo prišel, je bila pa že drugačna zgodba. Je prespal in premislil, kakopak. Da kakšno srečo je imel, da ni padel glih pred medvedom, ko je menjal kolesnice, da se ni s polnim šusom zabil direkt v njega, da se ni medved glih takrat premaknil … Da je bil pravzaprav v življenjski nevarnosti in da se ima samo čudežu zahvaliti, da je še živ! Se nisem popolnoma strinjal z njim, sem se bolj v medvedovo kožo poskušal vživeti, ko je tako iznenada od nikoder mimo njega švignil človek na kolesu le par centimetrov on njegovega gobca, kakšen šok je to moral biti! Domnevam, da je tisti bogi kosmatinec najmanj eno uro bežal v nasprotno smer in da še danes razlaga sokosmatincem, kakšno srečo ima, da je človek tako hitro švignil mimo njega in da mu ni nič naredil …
Zadnjič pred vajo JRS sta morala brata Marko in Walter Z. prespati v šotoru v hosti, ker sta jamo za nas pripravljala že dan prej in mi Marko Z. razlaga, kako jebeno mrzlo je bilo, da ni nič spal, jaz sem pa bolj tisti šotorček gledal in debelo hosto in si mislil, da če bi moral jaz tam spati, bi bil mraz zame še najmanjši problem. In ko je jel razlagati, da je moral enkrat vmes ven vodo odtočit in da se je med tistim razgibavanjem vsaj malo ogrel, sem sam pri sebi itak razmišljal, da jaz bi to kar v šotoru opravil, jebeš razgibavanje. Itak je potem dodal, da so se malo ogreli tudi s smehom, ko so se menili, kako bi mi Dolenjci crkovali od strahu, če bi bili z njimi in mu v bistvu nisem mogel oporekati, a ga je danes Srečko postavil na laž. Mislim, da se Dolenjci medvedov bojimo. Je kolesaril po Rogu in mu je tam nekje bogu za hrbtom zračnica dušo spustila, kar zanj očitno ni velik problem, se je kar hitro lotil popravila. Nenadoma pa na cesto skoči medved. Itak da sem se jaz usral že samo ob omembi te kosmate beštije, a naš Srečko je iz povsem drugačnega testa, kljub temu, da je Dolenjec! On se ni usral, kakor bi normalen človek pričakoval, temveč je v sebi znorel! Saj medved je zbežal, kar so mu ploski podplati dopuščali, Srečko je popizdil, ker je prišel ravno v trenutku, ko je bil on (zaradi spuščene gume) glih popolnoma nezmožen za beg! Da nesramnež ne bi mogel izbrati slabšega trenutka za prikolovratiti mimo!
Dobro, ne vem glih, kako bom jaz reagiral na prvo srečanje, a sem prepričan, da noben trenutek ne bo dober, ko se bo prikazal. Četudi bi bil s kolesom z nepredrto gumo, kar je pa itak nemogoče, ker se ne vozim s kolesom. Sem se sicer naučil splezati na drevo, ker ta manever potrebujemo pri reševalnih tehnikah, a kaj hitro to plezanje pač ni plus medved je boljši plezalec. Verjetno bom kar sam od sebe od strahu crknil, če pa slučajno ne bom, se še vedno vsaj malček zanašam na dejstvo, da ti strah da krila. Mi je prijatelj razlagal, kako so med desetdnevno vojno bežali, ko so jih napadla letala in kako šokiran je bil, ko ga je en debelinko prehitel. Njega, športnika! No, jaz bom debelinko, ko bo bom zagledal medveda, kako je to videti, pa preberite v odlomku iz Neizstreljenega naboja:
Vrgli so se po tleh, ko je nizko nad njihovimi glavami letalo preletelo gozdiček, v katerem so se skrivali, in Jerko bi lahko prisegel, da je videl zloben lesket v pilotovih očeh. Najebali smo, je pomislil.
»Pokonci, pokonci, na noge!« je kot brez glave vpil poročnik in jih vlekel za poletne srajce ali oprtnike. »Ogledal si je naš položaj! Po obračalnem manevru se bo vrnil in nas mitraljiral! Pokonci! Tecite!«
Spustil se je v dir, sledili so mu kot ovnu vodniku. Letalo je izginilo nad bližnjim gozdom, toda Jerko je z grozo opazil, da v velikem loku obrača. Planil je pokonci in se spustil v dir. Še nikoli v življenju ni tako tekel, tako divjal, čeprav je bil sicer športen tip. Ni kadil, pil in vsaj dvakrat tedensko je igral košarko, ob nedeljah pa tenis. Imel je dobro kondicijo in v tistem trenutku ga niti kolesar ne bi dohitel …
Poleg sebe je osupel zagledal debeluščka, ki ga je sicer poznal, nista pa bila prijatelja. Vedel je, da kadi kot Turek, nekajkrat ga je v četi videl pijanega. Zdaj je tekel poleg njega in počasi pridobival prednost, čeprav je imel na sebi, v nasprotju z Jerkom, ki ni imel ničesar, bojni nahrbtnik, ki mu je divje opletal, ker ni imel pravilno nastavljenih naramnic, v roki pa je stiskal puško. Puško. Ni je odvrgel. In prehiteva ga! Jerko je napel vse sile, ko sta tako dirjala drug poleg drugega prek jase, in si za življenjsko nalogo zadal cilj, da do ne več toliko oddaljenega gozda priteče prvi. Pa ni, čeprav bi od napora skoraj izdihnil. Ko se je vrgel med rešilna drevesa, je debelušček že sedel pod deblom, sopihal kot parna lokomotiva in se mu v zadregi nasmihal. Mu je mar nerodno, da me je premagal, je osuplo pomislil, potem pa se že vrgel po tleh, kajti na obzorju tik nad drevesi se je spet prikazalo in se z oglušujočim truščem bližalo letalo. Divje je mitraljiralo gozd, v katerem so se skrivali še pred dobro minuto, in ko je preletel njihov nov položaj, se mu je zdelo, da je v pilotovih očeh videl pobliske divjega besa. Madona, kaj še ne bo konec?!
