Home > Razno > Ostanek

Ostanek

20. junija 2014

Ko sem bil še mlad (jap, vse pogosteje bom začenjal svoje pripovedi na tak način), je v sosednjem bloku živel nek oficir. Menda je bil eden prvih diverzantov v Jugoslaviji (menda so specialno enoto zelo pozno ustanovili) in so ga imeli otroci radi, ker je znal iz vsake leske narediti dober lok in ker je znal dobro nož metat v drevo pa še drugih podobnih veščin je bil poln. Name te njegove veščine niso naredile kakšnega pretiranega vtisa, pa ne zato, ker bi se mi to morda zdelo brez veze, saj sem tudi jaz z veseljem gledal Rambo Staloneja in podobne holivudarke, le malce gorak sem bil na Jugoslovansko armado, ki me je vtaknila v zapor in spravila pred vojaško sodišče. Me je Mičo, tako mu je bilo ime, sam poiskal, ko je slišal, da sem bolj umetniška dušica in da ves čas nekaj pišem pa da tudi rišem rad. Si je v kleti slikarski atelje uredil, s platni in barvami, plus bolj nočni tič je bil in ni minilo dolgo, pa sva po cele noči malala vsak svoje platno tam v njegovi čumnati. Je bil kar zanimiv človek, ne dosti starejši od mene in veliko sva se pogovarjala o slikarstvu in literaturi, politiki sva se pa bolj ko ne izogibala, dasiravno je v tistem času nekdanja država začela že krepko razpadati po šivih. In je prišla vojna. On je bil kot kapetan na eni strani, pri federalcih, jaz kot navaden jebiveter na drugi, pri teritorialcih. Se nisva opazovala prek puškinih cevi, čeprav je bil moj položaj takoj za njihovo žico, nič kaj takšnega dramatičnega ni bilo. Ga nisem videl do dne, ko so v državo že prišli tisti beli sladoledarji Združenih narodov in sem šel slučajno mimo križišča, ko je prišlo do nekih pregovorov. Pregovore smo imeli sicer ves čas, ni bilo to nič posebnega. Sam sem bil v enoti devetih ljudi, ki smo zasedli elektro razdelilno postajo, da si federalci ne bi elektrike priklopili in se nihče ni zares kaj dosti brigal za nas, razen lokalnega poveljnika federalčkov, ki je zahteval pregovore vsakič, ko se ga je nasekal. In smo ponavadi potem trije odšli do njega in se delali fine, ko nam je ponujal rakijo iz steklenice, da mi smo civilizirani in da ne pijemo iz steklenic ko oni in da naj se jebe s tisto rakijo in je model popizdeval in norel, mi smo se ga pa potem, ko nas ni mogel videti,  sami nažrli ko krave. A ni v tem bistvo tokratnega zapisa. Sem ravno od doma v uniformi in z orožjem odhajal proti svojemu položaju, ko sem pred kasarno opazil tiste sladoledarje in polno naših in polno njihovih. So imeli nekakšne pregovore in bi šel verjetno mimo, ker me to sploh ni zanimalo, a me je nek častnik zaustavil in ukazal, da naj stojim v križišču in malo popazim. Kaj naj popazim, sicer nisem vedel, a sem pač stal v tistem križišču in malo pazil. No, le malo sem se v senco pomaknil, ob zid neke gostilne, pred katero je itak stalo nekaj zdolgočasenih in rahlo opitih firbcev. In je nekdo od njih omenil, da pri teritorialcih stoji sin od povelnika novomeške kasarne.  Potem me je pa začelo zanimati, itak. Sin je bil tak suh dolgin z dolgimi lasmi, pod teritorialsko čepico je bil prav nevojaško videti, prej karikatura vojaka kot kaj drugega, a bistvo so naši dosegli. Poveljnik vojašnice je povsem ven padel, ko je sina zagledal na drugi strani. Kako tudi ne bi! Saj so že dolgi sinovi lasje pojasnjevali, da se pobec očetu vojaku na ta način upira, a eno je frizura, povsem nekaj drugega pa uniforma nasprotne vojske. Je v fotru kar nekaj umrlo, se mi zdi, da sem videl, a kar nenadoma nisem imel več časa opazovati dogajanja, ker se je proti meni napotil oficir jugoslovanske vojske. Najprej ga nisem spoznal in sem mislil, da hoče model k nam v senco, kar me zelo niti ne bi motilo, saj senca je od vseh, jebajga, potem sem pa pod častniško šapko spoznal Mičota. Ki je koračil proti meni in ko je prišel na korak ali dva, stegnil desnico predse. Mi torej ponudil roko. Najprej sem jo seveda hotel takoj sprejeti, sem že trznil s svojo desnico, saj med nama se v tistem trenutku ni nič spremenilo, še vedno je bil isti človek, še vedno sem bil isti človek. Nato sem pa začel razmišljati, da človek živi v Sloveniji, tu ima familijo, oblečen je pa v uniformo neke druge države in da naj se kar lepo jebe s tisto ponujeno roko. Da naj sleče uniformo, potem se bova pa rokovala, z veseljem! Sem torej okleval, vse skupaj je postajalo že malo mučno, ko je kar stal tam s stegnjeno roko, pa ko sem s pogledom ošinil okolico, so seveda vsi buljili v naju, celo sladoledarji! In čakali, kaj se bo zgodilo. Tisti pripitki za mano so normalno navijali, da mu roke ne bi dal, da kaj ma tle roko za stegvat okupator ušivi in  morda sem prav zaradi tega sprejel ponujeno roko in krepko segel vanjo, kaj pa vem, vem le, da mi je bilo nadvse nerodno. Me je vprašal, kako sem in sem po pravici povedal, da dobro, njemu pa nisem vrnil istega vprašanja temveč predlog, da naj sleče uniformo in bo tudi on OK. Se je nekako utrujeno nasmehnil, počasi odkimal, še enkrat stresel roko, potem pa se vrnil k svojim. Sem ga že v hrbet zadel, da mu bom pomagal pakirati, ko bo odhajal in mi je bilo potem celo malo žal, da sem to bleknil …

Po tistem se nisva več videla. Čez nekaj let sem slišal, da je nekje na hrvaškem na bojišču umrl in nanj nikoli več nisem pomislil. Danes pa zbiram in sortiram jamarsko opremo, ker zjutraj odhajam v jamo in med premetavanjem železja in prasic na tleh nenadoma zagledam nekaj pisanega. Tam, kjer v garaži oprema visi, imam že nekaj let kar neke cunje na tleh nametane, da vpijejo blato in vodo, pod njimi pa je bilo očitno tudi Mičotovo olje na vezani plošči. Sem ga takoj prepoznal, leta 1990 mi ga je podaril. Saj kaj posebnega se mi od čustev ni vzbudilo, jebajga, človek je sam izbral in odšel, tukaj pa pustil tako soprogo kakor majhnega otroka, a vseeno sem tisto sliko pobral s tal in preveril, v kakšnem stanju je. In je bila v nikakvem, ker je les seveda miljonkrat vpil vodo in blato z moje jamarske opreme in se posušil in spet zmočil … In je bila slika vsa preperela, mi je v rokah razpadla na šest delov. Sem koščke zabrisal v smetnjak, potem pa zvečer še enkrat odšel v garažo in en košček postavil na tla ter ga fotografiral. Potem sem ga pa spet brez nekih posebnih čustev vrgel nazaj v smetnjak …

20140511_140216_S

  1. 21. junija 2014 at 07:55 | #1

    Evo, ko je glih obletnica tistih dogodkov, naj še jaz pristavim svoj piskerček spominov. Še presneto dobro se spomnim onega soparnega junijskega dne v mojem sicer zdolgočasenem mestecu ob Muri (jep, o Radgoni govorim), ko sem ob karavli, kjer je gruča ljudi že postavljala blokado iz tovornjakov ter glasno vzpodbujala neodločne kamiondžije, ki so še tehtali, ali je nemara sploh pametno nastavljati svoje šleperje granatam JNA, opazoval blede in smrtno resne obraze teritorialcev, ki so se živčno prestopali ob protioklepnih ovirah, milo božajoč svoje brzostrelke in vdano upal, da ne vpokličejo še mene. Ravno sem namreč sveže odslužil armijo in se mi zares ni ljubilo spet oblačiti uniforme … 😐

Comments are closed.