Home > BlogXtreme > Samozavestno

Samozavestno

4. junija 2014

Včasih je dobro kakšnega Cinka splezati kar tako, med tednom, za kondicijo. In sta danes po službi prišibala do mene Tico in Jasna in smo potem na vrtu kofetkali, kakor da je vikend. No, saj meni je vseeno, nisem jaz tisti, ki mora zjutraj za službo vstati, pokonci smo skočili šele, ko je moja predraga Ticota vprašala, če ima jutri dopust. Opremo sem že prej pripravil, ker če jo pripravljam, ko za mano stoji Tico, vedno kaj pozabim, in sem jo samo v avto premaknil, Tico se je pa v drva zapodil. Ker sem jima klobase obljubil in se je zaradi dežja bal, da ne bom zmogel zakuriti ognja, če bi morda kakšno suho poleno s sabo vzeli. In me je zadel v samoljubje, kakopak! So minili časi, ko je bilo potrebno drva v hosto vozit in ženo na dopust jemat (al tako nekako)! Sem v najhujšem dežju zakuril, če ni šlo drugače, sem pa košček štrika odrezal in ga v rezervoar za gorivo porinil! Smo kar nekaj časa pri tem cukanju, ali naj vzamemo par polen ali ne, porabili, kakor da bi šlo za najbolj nujno potrebno jamarsko opremo, brez katere ne moremo v jamo, na koncu je obveljala moja. Itak sem bil jaz določen za kurjača. Smo se v Cinkija še podnevi zapodili in ker sem ljukav ko ljisica in ker smo zadnjič, ko smo se v jamo spuščali po mojem ko drat trdem štriku, trpeli ko stomater, sem tokrat vrv prej namočil v vodo. Tico si je sumnjičavo ogledoval mokro vrv in odkimaval z glavo, da to ne bo nič pomagalo in da bo kar znucano zavoro iz Čaganke vzel, da bo sploh kam šlo, a sem ga že po nekaj metrih spusta po mokri vrvi prepričal, da naj kar novo vzame, da leti ko stomater. Je bil dober trening, ker že nekaj časa nisem bil v Cinku in sem najprej eno pritrdišče falil, nato sem pa moral kar v zraku vrv poštukati, ker s prvo stotko ne bi prišli do dna. In sta tako lahko še prehod prek vozla potrenirala. Tico, ki je par kil nabacil kar ne kadi, se je odločil, da bo razopremljal, jaz naj pa kar ven špricnem, da bom zakuril. Gor grede sem še tisto manjkajoče pritrdišče pricmaril, potem pa res kar potegnil, kakor se za trening spodobi. V jami mi je še kar šlo, ko so pa proti površju zunanji vplivi začeli delovati, pa malo manj. Je vroče postalo! Pri kurjenju sem se samo malo zatresel, za hip, da kaj bo, če ne rata, a je potem samozavest udarila in je uspelo. Ko je ven pokukal Tico, je bil kres že prav spodoben in žerjavica tudi taprava za klobase. Saj so kar pasale, nič ne rečem, a včasih, ko je bil Cinki še bolj zahteven in smo se bolj matrali, so pasale bolj …

Smo pri meni nato še en kofe udarili in smo morali biti bolj tiho, ker je bila ura že pozna in je moja preljuba soproga že spala. Sem najprej pomislil, da bi se mi morda moralo celo malo fržmagati, da grem jaz v jamo, ona pa gre brez skrbi spat, ne da bi vedela, ali bom prišel ven ali ne, pa sem se potem spomnil, da sem ji itak sam naročil, naj se nikoli ne sekira in naj gre kar spat, ker drugače bi morala biti bogica velikokrat brez spanca! Pa še bolje je tako, ker drugače bi bil non stop kakšen alarm. Zadnjič recimo je Bole peljal eno pripravnico v Bužo in je ta doma povedala, da bo zunaj ob osmih, ob eno minuto čez osem pa je mama že polizijo klicala. In ko so ob desetih zvečer potem končno pokukali iz jame, so najprej mislili, da se kakšna mladina z lučkami disko igra, pa so le prijazni možje v modrem prišli pogledati, če je vse OK. Prijazni in bolj modri reševalci smo pa itak vedeli, da še nihče ni iz Buže prišel ob uri, ob kateri je rekel, da bo prišel, in smo doma mirno gledali TV …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.