Lepo je, ko ima človek prijatelje, ki mu pomagajo prebroditi dolgočasenje! Tico se je žrtvoval in iz Ljubljane priskakljal, da greva v Cinka, potem sva pa še žrtev iskala, ki bo dobrote za na žar kupila in je gospod Grah na mino stopil. Da bi šel z nama, je izrazil željo in sva ga milostno sprejela pod pogojem, da nakupi živež in piče. In sva ga odpeljala v Tuš in mu potem v košarico metala, ker javni uslužbenec je navajen skromno živeti in bi nas kar s kruhom odpravil. Sem mu malo več čebul in paradižnikov v košarico zabrisal, ker doma imam prazen hladilnik, pa kruha sem tudi malo več zahteval od prodajalke, ker sem sicer danes bil v trgovini, ampak sem se samo čike kupiti spomnil, Tico je naročje radlerjev prinesel, gospod Grah je pa cene na čevapih gledal, čeprav sva ga prepričevala, da cena ni pomembna, da naj gleda na kakovost! Edino pri vodi v plastenki je zatrmulil, da tega pa ne bo vzel oziroma plačal, da on pije vodo iz pipe in da naj se jebejo vsi, ki flaširajo vodo in naj se jebejo vsi, ki vodo v plastenkah prodajajo, da on plastike ne podpira. Sem ga mirno vprašal, koliko vode ima s sabo in je ponosno povedal, da pol litra, ko sem mu še bolj mirno zatrdil, da zame bo to dovolj, da nadomestin švic iz Cinka, se je pa hitro vdal in eno plastenko vzel. Godrnjaje sicer, a vzel jo je in celo deklici na blagajni zaupal svoje nasprotovanje. Jo je zelo zanimalo, sem videl po njenem pogledu!
Jamo sem opremljal jaz in smo počasi dol vozili, trije prijatelji, in sem bil res kar raznežen. Lepo je imeti prijatelje, majkemi. Tam nekje na osemdesetih metrih je nad mano zagrmelo, kakor da je potres in se mi je kar milo storilo pri srcu. Predolgo sem mečkal in je gospod Grah iz riti enega ustrelil v znamenje protesta, a se kaj dosti nisem sekiral, ker sem bil pod njim, balonček pa je potoval gor, proti Ticotu, ki je še višje gor podrl kupčka, da se je mogočno brezno kar zatreslo in se mi je spet kar milo storilo. Že dolgo nismo bili skupaj v jami! Dobro, saj potem se je Tico kmalu začel dušiti in sta se nad mano kregala, kar me pa sploh ni motilo, ker sem tako lahko v miru smer vlekel. Dol kaj dosti časa nismo izgubljali, sem kar ven pičil, prijatelja sta se pa kregala, kdo bo razopremljal in štrike ven vlekel in podobno, dokler nisem že nekje s polovice zavpil, da jaz bom kar zakuril in tisto crkovino od čevapov kar sam pojedel. In sta prisopihala gor, še preden je bila dobra žerjavica, ker sta se resno zbala, da bom res prasec vse sam požrl. Saj bi lahko, čeprav to ni hvala, le javni uslužbenec je bolj malo mesnin kupil in smo potem bolj kruh in paradižnik jedli, tako da sem domov lahko odnesel samo eno čebulo, drugega ni nič ostalo!
Med vožnjo domov sem pa nekaj gospoda Graha preljubo soprogo po nemarnem omenjal, ne vem točno, kako smo nanjo sploh prišli, in me je zelo resno pogledal, sem se kar malo ustrašil, da sem morda kakšno nevidno mejo prestopil, a je nisem, na srečo. Je model le moč zbiral, da je lahko eksplodiral in sva potem s Ticotom z vso hitrostjo odpirala vsak svoje okno in glavi ven tiščala kar med vožnjo, pa ni pomagalo. Nama je gospod Grah mirno pojasnil že med vrtenjem ročice za spuščanje okna, da je vsak trud zaman, a sva vseeno poskusila, človek, ki se bori za življenje, se pač ne vda kar tako …
Potem pa še kofe pri meni, potem sta morala pa garača počasi proti posteljici, ker menda v službah po tanovem ne moreš več osem ur spat …
