Home > Razno > Žogobrc

Žogobrc

18. junija 2014

Saj vem, da odhajanje v spomine, v daljno preteklost, ni nič dobrega, človek mora pač živeti sedanjost, a ker nekako ne morem ubežati nogometnemu prvenstvu, me včasih vseeno odnese. Kamor koli grem, povsod fuzbal, v gostilni kofetkaš s prijatelji, pa kar naenkrat ni več zbranosti za pogovor, ker pač na televiziji poteka kakšna dramatična akcija. Saj ne rečem, tudi mene pritegne, samo ponavadi nimam potrpljenja toliko časa gledati tam ene modele, kako tekajo za žogo, dobre akcije pa niso vsake tri minute. Eno ali dva prvenstva nazaj sem enkrat celo poskušal spremljati zadnje tekme, da v pogovorih ne bi bil največji bedak in začuden spoznal, da je fuzbal čudovit šport. Akcija do boga non stop in sem kar sedel in buljil, malce celo jezen sam nase, ker nisem prej tega spoznal in toliko prvenstev zamudil! Naslednji dan pa to svoje spoznanje delim s prijatelji na kofetu in so se mi vsi prijazno nasmihali, češ, dobrodošel v klub, čeprav malo pozno, šele ko sem začel trobezljati o Nemcih in njihovih demode bundesliga frizurah, ki bi jih pa res že lahko zamenjali oziroma se ostrigli, so začeli dvigati obrvi. Da kje sem Nemce z budesliga frizurami videl in potem še meni ni bilo nič jasno. Da če niso gledali finalne tekme, ko so Nemci z bundezliga frizurami postali svetovni prvaki. In itak so se potem smejali do solz, ko je prijateljica, katere mož je fuzbal fanatik (je naročil TV paket z vsemi športnimi programi, na kanal z risankami za svoje štiri otroke pa pozabil), takoj ugotovila, da sem gledal povzetek tekme enga ful starega prvenstva. Povzetek je bil pa sestavljen iz najboljših trenutkov tekme, zato je bila non stop akcija. Da ni trajalo vse skupaj 90 minut, nisem opazil, je pa res, da se mi je čudno zdelo, ko je vsake toliko Johna Majorja pokazalo. Da kaj majo tega ostarelega prvega ministra Anglije za kazat, nisem pomislil, da je posnetek tekme, ko je bil še premier …

In ko se že vračam v zgodovino in spomine, seveda ne morem mimo mojega prvega svetovnega prvenstva. Sem služil vojsko nekje bogu za hrbtom, na Zlatiboru, ena takšna majhna vojašnica je bila za 20 vojakov, radaristov, in imeli smo le eno televizijo in eno učilnico. V kateri je bila televizija in ping pong miza, a ker nihče ni hotel nabijati namiznega tenisa z mano med prvenstvom (pa četudi bi hotel, mu drugi, ki so gledali tekmo,  ne bi dovolili!), sem se ponavadi potem sam dolgočasil. In ko se dolgočasim, nič dobrega iz tega ne pride. Saj zdaj se ne spomnim več, kako sem prišel na tisto idejo, verjetno sem kdaj ponesreči na podstrešje zalutal in tam opazil kabel, a ko so me nagnali iz učilnice, ker sem verjetno nogometaško inteligenco glasno komentiral ali kaj podobnega, sem se začel dolgočasiti. In kmalu zalutal na podstrešje, kjer sem preživel potem skoraj vse tekme prvenstva in se odlično zabaval. Namreč, skozi strop sem slišal televizijska komentatorja in ko je ta začel glasno vpiti, je pomenilo, da je na ekranu kakšna huda akcija, ki bo rezultirala z golom, takrat sem pa kabel televizijske antene potegnil iz vtikača. Le za sekundo ali dve, toliko, da so kolegi in oficirji spodaj znoreli. Včasih sem ga potegnil samo deloma, da so še vedno videli vsaj zamazane sence in so besno udarjali po televizorju, včasih sem zadevo ven potegnil za celo minuto kar tako, ko ni bilo nobene akcije, sem malo improviziral. Če bi ven vlekel samo med goli, bi me kljub pomanjkljivi inteligenci slej ko prej spregledali!

Se ne spomnim, koliko časa sem se tako zabaval, spomnim pa se, da se je oficirjem, ki so se jim vojaki pritoževali, da nimamo dobrega tv signala, zadeva zdela skoraj nemogoča. Da če z radarjem pokrivamo več ko pol Evrope, da menda pa tud tist TV signal ne bi smel biti problem. Ampak, ja, na mojo zdolgočasenost pa niso pomislili …

  1. Sini
    18. junija 2014 at 10:48 | #1

    Saj u bistvu razumem, vem da so v igri prisotni taktika in izkusnje in virtuoznost in znanje in sreca in hektolitri znoja na treningih pa uigranost pa … Samo nikoli nisem zares noter padel …

  2. 18. junija 2014 at 06:50 | #2

    Težko bi z besedami opisal kak nirvanistično spokojnejši trenutek kot tisti čas, ko udobno zleknjen v fotelju (po možnosti s podobno mislečo in s primerno ohlajenimi duhovnimi napitki dobro založeno družbo) opazujem dvaindvajset preznojenih tipov, ki se po skrbno urejeni zelenici z vso predano zavzetostjo navidezno brezsmiselno gonijo za okroglim usnjem. Jedva sem dočakal prvenstvo …

Comments are closed.