Berem danes buklo o razvoju človeka in o vseh še neraziskanih vprašanjih, ki naj bi jih recimo arheološke najdbe razrešile, a so jih le še bolj zakomplicirale. Pa ne bom hodil v detajle, itak še sam povsem ne štekam, a eno vprašanje iz knjige mi je dalo malce misliti. Namreč, zakaj so se nam evolucijsko večali možgani? V tistih daljnih časih, ko smo se še guncali po drevesih in je bilo sovražnikov obilo, hrane pa mnogo manj, se je ena veja nekoč odcepila in začeli so ji rasti možgani. Kar je bilo v bistvu neumno in nevarno za preživetje vrste, če vemo, da možgani pomenijo 2% naše telesne mase, porabijo pa 20% energije. In se maščobe recimo niti ne dotaknejo, furajo se samo na cuker! No, ko sem do tukaj prišel, sem se pa spomnil dileme, ki me je prevzemala zadnjič v Čaganki in na razrešitev katere v bistvu nisem najbolj ponosen. Sem čepel v majhni dvoranici nad sedemdesetmetrco, povsem uničen, moker in premražen ter čakal, da se sedemdeset metrov nižje direkt pod mano prikažeta prijatelja, da bom lahko pičil naprej in sem kar čutil, kako mi trdijo mišice. A nisem imel kaj, moral sem ju počakati, da vidim, če je vse OK, čeprav sem vedel, da ni. Ker smo vsi furali na rezervo. Potem sem se nenadoma spomnil, da imam nekje v blatni prasici še en snikers. Snikers je kul, ti da hipno energijo, čisti cuker, kakor nitro v dirkalnih avtomobilih. Sem brskal po prasici ko kakšen džanki, sem prepričan, da so se mi tudi sline že začele nabirati in sploh me ni motilo, da sem povsem zasral rezervne baterije, rezervno svetilko, fotič, folijo … Dol mi je viselo, le tisti snikers sem imel v glavi! Ker sem imel v transportni vreči še baterijo za hilti, smeti z dna, ki jih je pustil kdo ve kdo, plastenko z vodo ter še nekaj malenkosti, je kar trajalo to moje brskanje. A me ni zelo motilo, saj me je že misel na dodatno energijo malce pogrela, vmes nekje je pa še odločitev prišla, da bom pol čokoladice pustil kar tam, kjer sem čmuril in čakal. Za Anžiča, za katerega sem vedel, da tudi nadvse potrebuje dodaten poriv. Plus dol na dnu sem jedel njegovo klobaso in sir, ker sam hrane sploh nisem imel s sabo! No, tudi ta odločitev, da ne bom sebičen, da bom poskrbel še za prijatelja, ki je umiral nekje globoko pod mano in za katerega sem vedel, da se bo kalvarija končala še mnogo kasneje kakor meni, me je dodatno pogrela. Od znotraj. Kakšen dober človek sem pa to, da ne mislim samo nase. In sem brskal in brskal in med brskanjem celo pozabil na pekoče mišice in premraženo telesno jedro, ko sem pa tisto čokoladico končno našel, me je pa še dodatno zmrazilo. Bilo jo je le še pol! Pol sem jo očitno že enkrat vmes čvaknil, pa se sploh nisem mogel spomniti, kdaj! Prav fizično razočaranje sem začutil, nič ne tajim. Solz ni bilo, čeprav verjetno zato ne, ker sem bil tako premražen, da se tudi med plezanjem nisem niti potil. Sem opazoval polovičko tiste čokolade in se seveda takojci in brezkompromisno odločil, da jo pustim za prijatelja. Je bolj obilen od mene in bolj se je matral, saj se vsak, ki je v Čaganki prvič, bolj matra kakor pri naslednjem obisku. Dileme pravzaprav niti ni bilo. Sem odložil tisto neugledno polovičko cukra na čist kamen tako, da jo bo z lahkoto zagledal in vedel sem, da zanj ta neugledna čokoladica (no, polovica čokoladice) ne bo neugledna, v njej bo videl rešilni bencin, s katerim bo lahko premagal še tiste zaključne metre. In se mi je spet kar milo storilo od same ganjenosti, kako dober in nesebičen sem. Sem torej ležal tam in čakal, da prijatelja prideta pod sedemdesetmetrco, v noge so me začeli grabiti boleči krči, pogled pa je vse pogosteje zahajal proti tistemu kamnu. In sem se kregal, da ne smem biti pizda, da to je za prijatelja, da on bolj potrebuje in se hkrati tolažil, da samo gledam, da to pa že ni nič narobe. Sem celo še zadnji čik prižgal (jap, Maks je Anžiču naročil, naj v njegovem imenu kadi moje) in par požirkov mrzle vode napravil, čeprav sem vedel, da je to narobe, da se bo telesna sredica le še bolj shladila. In res so me še enkrat zvili krči, tokrat samo v desni nogi in sem vse pogosteje pogledoval proti čokoladici, ko sem se tepel po nogi, potem je pa končno Mitja prišel iz meandra in sva se na hitro kriče pogovorila, če je vse OK pa to in sem mu povedal, da grem zdaj kar ven in da se zunaj vidimo ter nemudoma v zavoro vpletel blatno vrv, da nadaljujem proti površju in se čimprej pogrejem. Sem že ležal v ožinici, da se spustim par metrov, ko sem še zadnjič pogledal tisto polovico čokoladice, če sem jo dobro postavil. Da ne bo zdrknila kam in da jo bo takoj opazil. Sem se pohvalil, kako skrben sem in dober, a sem šele čez nekaj dolgih trenutkov ugotovil, da sem si odgovoril s polnimi usti. Sem požrl tisto polovičko cukra, ne da bi jo hotel in skoraj ne da bi vedel! Mi je bilo za hip malce nerodno, nič ne tajim, potem sem si pa rekel, kar je, pač je, pospravil papirček v prasico in pičil proti površju …
V svojo obrambo moram povedati, da je Anžič vseeno ven prišel, tudi brez moje polovičke snikersa, plus snikers je itak sam bolj za možgane, on je pa potreboval energijo za roke in noge, sem mu pa potem namesto čokoladice poslal video, kako se guzi v ožino. Kar je v bistvu boljše od čokolade, ker posnetek ostane in se bo lahko važil okoli. Recimo. Sem danes preveril, če je že ženi predragi posnetek že pokazal, kakšen car je in je ponosno priznal, da ji je. In da je še malo v dvomih, saj ji še vedno ni jasno, zakaj njen predragi s težavo rine dol skozi ožino, če dobro ve, da bo nazaj še mnogo težje ali pa celo nemogoče in da še malce okleva med tem, ali je car ali idiot. Ali oboje …
No, pametni soprogam predragim filmčkov matra sploh ne pokažemo, samo povemo, da je bilo kul pa je.
Danes smo se pa tudi odločili, da je prišlo poletje, pa čeprav je spet deževalo, in smo postavili bazen …
