Danes za spremembo v podzemlje nismo spustili skavtov temveč malce starejšo in bolj internacionalno ekipo. Prevladovali so Nizozemci, vmes so bile pa še Poljakinje, Nemke, Švedinja, celo iz Egipta je ena mladenka prišla. Me je malo postrani gledala, ko sem ji rekel, da z belo ruto na glavi ne bo šlo, je najprej mislila, da imam kaj proti njeni religiji, ko sem ji pojasnil, da ven ne bo prišla tako čista, si je pa modro ruto zavezala. Ki gor grede kaj dosti ni pomagala, ji je dol zlezla med jokom in stokom, a to so že detajli. Vmes sem pa še kontrolo obutve opravil, ko sem prvega Nizozemca v flipflopih opazil in se mi potem dvoranske teniske brez profila spoh niso zdele tako napačna obutev za v jamo. So malce kombinirali med sabo in si čevlje sposojali, ker so dol in gor plezali v dveh skupinah in je nekako šlo, zmagovalka po mojem mnenju je bila pa deklica v kratkem krilu. Me je vprašala, če je kaj narobe, če gre v krilu dol in naj sem se še tako trudil, nisem našel pametnega razloga proti, plus motivacijsko se mi je zdelo OK, ker je bilo dol že kar nekaj dečkov malce premraženih in jih je pogled na lepe noge verjetno vsaj malce pogrel …
Ko smo vse varno iz jame spravili (bolj ko so bili umazani, raztrgani ter izmučeni, bolj so se zahvaljevali in zatrjevali, da je bil to najboljši del obiska v Sloveniji!), je Srečko pa kofe pristavil, da si ga v miru in tišini popijeva. Ker tišine prej ni bilo, so namreč deklice vsakemu, ki je gor plezal, izpolnile glasbeno željo v njegovem jeziku in so potem bolj ko so se površju bližali vse glasneje krulile, zmagovalka pa je bila Francozinja, ki je 11 m iz jame umirala kakšnih deset minut med zvoki Marseljeze, preden sem imel dovolj in smo jo ročno ven potegnili. Pa tudi kofeta nisva v miru spila, ker so tam na cesti začeli trobiti in so kar trobili in trobili, dokler nisem skočil pogledat, kaj dogaja. So med obračanjem kombija na gozdni cesti s ceste zapeljali in povsem obtičali in se jim niti sanjalo ni, kaj naj storijo, večina jih je itak bila sploh prvič na makadamski cesti. In sem samozavestno iz Petkoslava vzel flašencuk, ki mi je še od Ladkota ostal in jih ven potegnil. Dobro, zlahka ni šlo, se je najprej ena gurtna strgala in je počilo kot ob sodnem dnevu, da so me tujci potem iz bolj varne razdalje opazovali, ko sem kombi končno ven potegnil, so bili pa nad slovensko jamarsko službo navdušeni do nezavesti! Jaz sem pa skromno lagal, da to ni nič, da se mi jamarski reševalci s takšnimi situacijami dnevno srečujemo, vsaj enkrat ali dvakrat na mesec pa še kakšnega medveda nabrcamo, če preblizu pride, o čemer so me tudi največ spraševali! Ja, glas o nadvse zanesljivi in čudotvorni slovenski jamarski službi se bo razširil po Evropi in prepričan sem, da nas bodo zagotovo kmalu iz Nizozemske poklicali, če bo kakšen problem …
Kofe sva potem malce bolj hladen vseeno v miru spila, v prvi gostilni pa potem še enega bolj toplega, da sva zaključila z akcijo kot se spodobi …
