Saj povsem ne vem, kaj čisto zares počnejo, a dejstvo je, da dve Američanki, en Američan ter ena Štajerka potujejo po Sloveniji in snemajo nekakšen dokumentarec, v katerega so želeli vtakniti tudi jamarja. Torej mene, ker očitno ni boljšega na voljo. Smo bili dogovorjeni že za nedeljo, kar je potem padlo v vodo, saj so za nedeljo dobili na voljo polet s helikopterjem za panoramske posnetke in seveda sem razumel. Ko tehtaš polet s helikopterjem ali druženje z enim blebetavim jamarjem, izbereš prvo, če si vsaj približno normalen! In oni očitno so. Smo prestavili na torek, torej danes in se zmenili pri Alenki. So malce zamudili, ampak res samo malce, še najbolj jih je pa skrbelo, ker jim nisem napisal, kako se najboljša in edina bistriška gostilna imenuje! Smo se vseeno našli, zlahka, ob kavi pa je bilo seveda moje prvo vprašanje, kakšen je bil polet s helikopterjem. In jim je malo nerodno postalo, očitno je pri prevajanju, ko so se dogovarjali za polet, prišlo do nekakšnega kratkega stika. Je model sicer prišel s helikopterjem, celo več, prišel je celo s kvadrokopterjem, a je nanj lahko obesil le kamero. Posnetki so bili odlični, njihovi občutki malce manj, se mi zdi …
No, pri nas do šumov v komunikaciji ni prihajalo, sem se s simpatično ekipo vse razumel in pomenil, le ko smo proti bivaku zavili, sem zaustavil in povedal, da je cesta zelo slaba in da morda bi pa zadnjih nekaj deset metrov odšli peš. A je mladi režiser v pravilni slovenščini odvrnil, da ni panike, da on da lahko gor. Da bo dal gor in da se bodo kar peljali. Sem še enkrat poskusil s pojasnilom, da cesta je slaba in dovolj dobra le za mojega ostarelega Petkoslava, pa je spet odvrnil, da bo tudi njihov ostareli citroen zmogel, da bo dal gor, pa bo. In je dal gor in je moj najmlajši sin na rit padel, da to je on v GTA računalniški igrici videl takšno hidravliko, ki dvigne podvozje avtomobila in da mormo mi to nujno ali za Petkoslava nabavit ali pa takšnega ostarelega citroena. Da nam brez tega ni več za živet! Mi je bilo res sekaško v vzvratnem ogledalu opazovat nenormalno visoko vozilo, a ga dolgo nisem opazoval, saj je že v prvem klancu obstal, ker podvozje so simpatični mladeniči in mladenke sicer dvignili, gum pa niso imeli kje zamenjati in so zakadili. Sem se vrnil do njih peš, da bom pomagal poriniti, a očitno tega v ameriški mentaliteti ni, da bi človek kripo v hrib rinil, so vsi noter sedeli, vriskali in pesti držali in je nekako šlo …
Potem smo nekaj mesnin spekli in nekaj zelenjave za rastlinojedo Štajerko, ki je v mojem najmlajšem sinu dobila doživljenjskega prijatelja, saj se je z njim igrala potapljanje ladjic (čeprav jo imam na sumu, da je malce prikrojila pravila v svojo korist!), nato smo se pa še v bližnjo jamo odpravili, da smo zaužite kalorije pokurili in je že noč prišla, ko smo odpeketali vsak v svojo stran …
