Home > BlogXtreme > Sanjska ekipa

Sanjska ekipa

15. julija 2014

Čas dopustov je in nekateri jamarji končno lahko kakšno jamo obiščejo tudi med tednom. In sem predlagal ponedeljsko Čaganko Anžiču in Jerebu, ki sta jo že nekaj časa želela obiskati in sta bila takojci za, vmes nekako se je pa še Mitja javil, da če bomo kaj šli, da bi tudi šel. Saj sem vedel, da bo huda akcija, nič ne tajim, a šele Uroš je, ko je slišal, da se na dno odpravljamo, zadel žebljico na glavico. Je ugotovil, da gre dol sanjska ekipa (na širino Anžičeve ritke je ciljal) in da bo vodji reševalne naročil, naj da baterije filat, in kakor se rado zgodi, se je nemudoma pojavila zdrava tekmovalnost, predvsem pri Anžiču, ki si je za cilj zadal, da ven pride vsaj deset minut prej, kolikor je Uroš potreboval. So priskakljali do mene že v nedeljo in smo prespali kar v bivaku, da zjutraj ne bo potrebno prezgodaj vstajati, a itak smo potem tiste plus ure pokurili za modrovanje ob ognju in smo bili povsem zmečkani, ko se nam je v ponedeljek ob devetih pridružil Srečko, želeč si premigati malce spočite morske mišice. Naš cilj je bil napeljati kabel za jamarski telefon do dna, spotoma pa malce poširiti najbolj problematična ozka mesta in kaj preopremiti. In nam je šlo kar dobro, moram vse pohvaliti, najbolj sem se pa bal, da se bo Anžič v kakšnem trenutku vprašal, kam sploh rine in se enostavno obrnil. A je bil čist olimpijski, v glavi je imel le željo kakšno minuto pred Urošem ven priti, in ko se je rinil v ožine, da je včasih prav grozljivo škripala oprema po skali, je bil kar prešerne volje. Sem šele takrat ugotovil, zakaj je šel zunaj dvakrat kakat, izkušen človek, jebajga! V eni res hudi jebi, ko se je najbolj matral, sem se sicer za hip vprašal, kako bo šlo gor, a dobra volja je bila pri vseh, če res ni šlo, je pa Srečko malo sproti poširil. Je Anžičevo ritko premeril in nato kakšen rogelj ali kamen odbil, pa je šlo. Proti dnu, ko so naši garači razširili le toliko, da so se le naprej pofirbcat spravili, je bilo ponekod res kar grozljivo, a smo kar rinili in rinili in končno prišli v Kalahari, naš cilj. Celo kabla za telefon je bilo do centimetra natančno dovolj. Anžič je sicer mirno dodal, da če bi ga bilo par centimetrov premalo, da bi lahko višje gor malo podaljšali, ker je žico parkrat ovil okoli skalnega roglja, pa ga je Jereb takoj na realna tla postavil, da kdo bo gor splezal žico odvit?! Smo bili torej veseli, da je bilo kabla dovolj in sem kar mikrofon nemudoma priklopil, a gor itak nikogar ni bilo, da bi se z njim pogovarjali. Sem pokukal na uro, ki je kazala švoh pol petih. Anžič je hitro izračunal, da smo pokurili samo šest ur uric in da bo ven zagotovo prišel prej kakor Uroš. Je bil ves vesel in ga tudi Jerebovo vprašanje, kje sploh smo, ni spravilo v zadrego. Da kako, kje smo, na dnu Čaganke vendarle, je ponosno poudaril. Na kar mu Jereb pritrdi in pove, da nas čaka še pol poti. Poti navzgor! Mitja je potem seveda pofilozofiral, da tehnično je morda res tako, pol, ampak po zahtevnosti pa vsaj dve tretjini in smo se malo ob teh tehničnih in nepomembnih zadevah zadebatirali, a nas to ni spravilo v slabo voljo. Smo na domače klobase skočili in sir, kar je Anžič dol pritovoril, potem smo pa še Kalahari raziskali. Je res fascinantna dvorana, smo se vsi strinjali! Okrog pol šestih smo se odpravili proti površju, počasi, kakor se za obilne možake v ožinah spodobi in ko sem kot zadnji od spodaj opazoval Anžičev sindrom račke v prvi res ozki vertikali, me je prvič malce zaskrbelo. Je prijatelj možato telo na vrvi zarinil v ožino, potem se je pa od riti gor vse umirilo, le nogice so brcale kot neumne in iskale miniaturne opornike, ki bi pomagale na poti navzgor in mirujoči in povsem zataknjen zgornji del po centimetrih rinile višje.  Nekaj stopenj smo se tako pomatrali in nam je kar šlo, absolutno sem bil prepričan, da bo Anžiču uspelo “premagati” Uroša, dokler nisem prišel v majhno dvoranico, kejr sta prijatelja kadila. Sem uporabil znano Jerebovo frazo Kaj se čaka? in dobil odgovor, da se je Mitja zataknil. Sem mislil, da se tako po tanovem reče čik pavzi in sem še sam enega prižgal, pa še drugega, pri tretjem se mi je pa zazdelo, da je preveč kajenja, če hočemo v 17. urah ven priti in sem posilil naprej, a sta mi spet povedala, da se je Mitja zataknil. Mu je višje gor Srečko pomagal, ki je nato zaprosil še za Jerebovo pomoč in po skoraj enourni drami jima je le uspelo rešiti prijatelja. Ki je bil povsem mirem in zbran, zato tedaj tudi nisem povsem verjel, da gre za resno zadevo. Sta mu morala škornje sezuti in ga obračati in vsako okončino posebej reševati, bi našo delovno akcijo menda po vseh kriterijih z lahkoto vpisali tudi kot posredovanje jamarske reševalne službe. Osvobojeni Mitja je potem prhnil naprej, Srečko je pa tudi hotel, a mu je Jereb postokal, da naslednje vertikalne ožine ne more premagati, da se je moral spustiti nazaj dol. Sem mu želel jaz pokazati, kako jo mora vzeti, ker sem tam že hodil, a sem se tako zataknil, da sem komaj in zelo na silo ven zlezel in potem Srečku ni ostalo drugega, kakor da razširi. Jaz sem asistiral in nam je to vzelo kakšno švoh urico, ko smo končno splezali spet eno stopnjo višje, pa je nenadoma pridrvela voda. Kaj voda, voda v spodnjih delih ves čas teče po stenah, a ker je bila zunaj očitno (nenapovedana!) nevihta, se je spodaj dobesedno znenada pojavil pravcati hudournik. In smo skoraj od dna plezali gor po slapovih, premočeni do kože. Anžič je bil nekaj časa še duhovit, da Čaganka je super, da poleg vsega drugega dobiš še kanjoning, a po kakšnih treh naslednjih ožinah, ko mu je voda že krepko tekla v usta,  ni bil več tako duhovit.  Srečko je potegnil naprej gor, da bo zakuril, mi smo mu pa počasi sledili. In ker se v ožinah ves čas zatikaš in čakaš, te do kože premočenega kmalu začne tresti. A smo rinili, kaj nam je pa drugega preostalo, da se pa tudi prijateljema vleče, sem pa ugotovil po tem, ko sta vsake toliko vprašala, če je do bivaka na 250 m pod zemljo še daleč. Tam smo nameravali kakšno juho skuhati in se malo pogreti, a je bilo do bivaka res še daleč in smo šli še parkrat pod tuš. Meni se je vmes strgala še vrvica na zgornjem pasu, ki drži prsno prižemo in je bilo plezanje potem res carsko, sem umiral na obroke, ko smo končno do bivaka prišli okoli enih zjutraj, smo se pa odločili, da sedeti nima smisla, se je malce že podhlajenost kazala. Mitja, ki je gor prišel kakšno urico pred nami in nam je kofe že skuhal, je na mestu plesal lambado in smo kar pospravili in pičili. Jereb in jaz spredaj malce hitreje, Mitja in Anžič za nama malce počasneje. Ko sem na koncu sedemdesetmetrce pogledal na uro, ki je kazala pol štirih zjutraj, bi me kmalu kap. Sem čakal na vrhu, da sem zagledal Mitjevo lučko in ko sva vzpostavila stik, sem nadaljeval s plezanjem. Z rahlimi krči v nogah, sem predolgo miroval. V predzadnji stopnji so se pa še nadvse boleči krči v rokah pojavili in sem bil prav jezen sam nase, da to nikamor ne pelje, da se bom moral očitno letom primerno vpisati v kakšen šivilski ali balinarski klub, a ko sva ob pol petih ven pokukala končno, me je Jereb pomiril, da so se njemu isti problemi pojavili. Mraz, premočenost in napor … Sva odhitela do bivaka, kjer je Srečko kuril, da sva se pogrela, blejsko juhico nama je skuhal, ki sva jo kar iz istega lonca pojedla, vmes je pa še kofe skuhal. In šele po kofetu sva se slekla, malce očedila in preoblekla ter k ognju sedla. Malce smo čez prst preračunali, da bomo šele čez eno uro odšli k jami pogledat, kje sta zadnja junaka in ko sem potem ob pol šestih stokal do vhoda, je ven ravno Mitja pokukal. Sva ga k ognju in Srečkovi juhici poslala, midva sva pa Anžiča kibicirala nekaj časa dve stopnji nižje, a se glede na njegovo hitrost v fotofinišu potem odločila, da spet prideva čez eno uro. In res je junak Anžič ven pokukal že po soncu ob pol sedmih zjutraj (po dvajsetih urah v jami!) in za trenutek ali dva celo verjel, da je Uroša premagal. Tudi on je bil Srečkove juhice in kavice deležen, Srečko je potem za vse pa še bučke na žar vrgel. Okoli osmih zjutraj smo se spravili v postelje, Srečko, ki je bil edini pravi možak med nami, je odšel pa gobe nabirat in nas ob dvanajstih zbudil s kavico. Potem je odšel domov, mi smo pa še klobase v folijo zavili in v žerjavico zakopali in malce modrovali z radlerji. Pa ne, da se nam domov ni mudilo, le vstati nismo mogli, ker je vsak premik krče povzročal! Ob pol štirih smo se še pri Alenki na špricarju ustavili, je častil Mitja, ki se je nanovo rodil. A smo mi špricarčke že skoraj spili, ko se je on vrnil iz stranišča. Pa ni imel težave z zaprtjem ali kaj podobnega, le pri Alenki je stranišče nadstropje nižje, po stopnicah.

Kakor se za sanjsko ekipo spodobi, smo akcijo končali pri meni na vrtu s kofeti, čeprav moram vseeno priznati, da so se kar upirali, da bi vstopili. Sem se najprej ustrašil, da z mojo kavo niso najbolj zadovoljni ali kaj, a ko sem stopil na prvo stopnico proti vrtu, sem se spomnil …

Kakor koli, vsi smo bili z akcijo nadvse zadovoljni, bomo menda še kdaj ponovili (ko bomo malo bolj razširili), je pa Anžič ugotovil, da bo to, da je bil on na dnu Čaganke, zagotovo še kakšno travmo povzročilo. Je recimo Walterju zaupal, da je bil na dnu in Walterjeva logična ugotovitev je seveda bila, da potem pa ni tako ozko, kakor pripovedujejo. Je mislil biti naš pravi možak najprej malo užaljen, potem se je pa premeteno zahihital in pripomnil, naj kar gredo pogledat …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. Robert Anžič
    17. julija 2014 at 11:07 | #1

    Šini ni panike grem še kdaj v Čaganko, ampak tolk zagret pa spet nisem, da bi kuj v soboto rinu 🙂 , kr se pa žene tiče pa ne skrbi, dokler take ožine obdelujem ni panike 😉 .

  2. 16. julija 2014 at 23:29 | #2

    Jah, sem mislil, da bi šli že v soboto še malo pot dol širit, pa ste vsi nedosegljivi! 🙂 Pa še neki me zanima, Robert. A ti je žena res prepovedala z mano se družit, ko si je ogledala filmček, kaj si počel v Čaganki?! 🙂

  3. Robert Anžič
    16. julija 2014 at 16:48 | #3

    Hvala sanjski ekipi za neverjetno in neprecenljivo izkušnjo, s tako ekipo kamorkoli in kadarkoli. 😉

  4. Uroš
    15. julija 2014 at 21:56 | #4

    Svaka čast 🙂

Comments are closed.