S Srečkom sva danes ne prezgodaj dopoldne skočila tam nekam k Čaganki eno njegovo zelo in nadvse obetajočo luknjico malo podelat. Ki se je vsi izogibajo, ker ko v njej teče, dobesedno zaliva garača na delovišču, tokrat je obetalo biti luštno. Ker je bilo zunaj soparno za popizdit in sva pri Alenki v najboljši bistriški gostilni zaustavila, da se s špricarjem ohladiva, a ga nisva dobila, je bila gazdarica na terenu očitno, zato si je Srečko, ko sva pod jamo ob cesti parkirala, kar svojega natočil, ki si ga je v hladilni torbi prinesel s sabo. A je preveč tistih vložkov noter dal očitno, ker mu je zmrznil (jap, cviček nima toliko alkohola) in je imel potem na voljo ali zadevo litzati kakor liziko, kar mu ni dišalo, ali pa jo greti na sredini ceste. Se je odločil za slednjo in čeprav sva bila nekje res bogu za hrbtom, kamor avto pride menda enkrat novembra in potem spet aprila, je vseeno vahtal tisti kozarec kakor medvedka prvič na dnevno svetlobo pripeljane kosmatinčke! V hrib sva dobesedno zakuhala in komaj čakala, da se spraviva v hlad podzemlja, komaj sva dobro v Mraznico pokukala, se je pa že veselica začela. Vsak fiks je moral dvakratno zabijati, ker prvi kot po pravilu ni prijel, ko sva pa na delovišče končno prišla, ga je začela pa svetilka zafrkavati. Najprej sem mislil, da je kupil kakšno novo s hudo foro, ker ko je pokimal z glavo, se je spreminjala jakost svetilke na njegovi čeladi, a sem po boganju kmalu ugotovil, da Petzl ni nič novega pogruntal, da ga pač svetilka jebe. Ki je malo delala na vso moč, da niti gledati v ožini ni mogel, potem je parkrat s čelado butnil ob steno in jakost zmanjšal, ko je začel z macolo tepsti po špici, je pa ponavadi kar ugasnila in je tudi po mehkem kdaj udaril. Vmes mu je v ozko nadaljevanje še ena rokavica padla in je bila veselica še večja, zato sem se kar eno stopnjo višje spravil, k majcenemu jezercu z bistro in hladno vodo in štiri močne kofete skuhal. Enega sem takoj požrl, drugega sem potem s Srečkom, četrtega sva si pa razdelila. Je bilo torej za oba dovolj. Potem sem se na delovišče še jaz spravil malo pogret, vmes je pa Srečko še blejsko juho skuhal, je tudi pasala ko budali šamar ali celo dva. In sva se spet zamenjala, da sem jaz lahko kofe kuhal, Srečko je pa tolkel in bentil nad svetilko. Sem mu zato jaz kar z vrha svetil s svojo novo močno ultrajebozovno, ki jo je napravil Milharčič, a ker je napravil preveč zajebano, se je kmalu pokazala napaka. Je ugasnila! Namreč, sem jo imel dvajset ur v Čaganki, pa potem dvakrat še za skavte in enkrat za Američane, ki so snemali film, napolniti sem jo vmes pa seveda pozabil! In je še par debelih ur v Mraznici svetila, potem pa si je, kakopak, rekla, kar je preveč, je preveč, in je mrknila. In je Srečko spodaj tolkel v disco ritmu, kakor mu je svetilka pač utripala, jaz sem pa malo višje kofete cmaril v temi, poslušal muziko s telefona in kadil. In se je veselica nadaljevala, dokler tudi energije v vrtalniku ni do zadnjega atoma pokuril in sva se odločila končati. Pa morda celo še ne bi končala, ker nama je vse lepo delalo in bi še kar rinila, a se je veselica še naprej lepo razvijala, saj mi je zmanjkalo cigaret. Kar je pa že bolj resna zadeva kakor nedelujoča svetilka! Vsak resen jamar mora imeti dva neodvisna vira svetlobe in jaz kot resen jamar se pravil držim kot pijanec plota. Imam kar ene tri rezervne čelke, a ker sva šla samo v sedemdesetmetrsko krasotico, so bile vse tri na varnem v avtu! Sem imel pa dva vžigalnika, za vsak slučaj, če bi eden nehal delati, tle se pa ne hecam, kako nisem preveril števila čikov, ki sem jih nesel s sabo, pa ne vem. Neresnost, ni drugega opravičila. Sem si vžigalnik spravil v prsni žep, da si posvetim, če bo potreba, šele zunaj pa sem se spomnil, da bi si lahko tudi s telefonom svetil, ki mi je ves čas svirkal v transportki. Sem šel enkrat ponoči na Triglav na ta način in funkcionira. Sem se na parkingu v Mojstrani preoblekel, iz nahrbtnika vzel čelko, da začnem hoditi, pa ni delala. Niti rezervna! Sem imel namreč nahrbtnik ves čas pripravljen za turo, le na otroke, ki so se z mojimi čelkami igrali, nisem računal. In so ju spraznili, jaz sem pa potem hodil s telefonom in upal, da me nihče ne vidi! Celo plan sem imel, če bi me kakšen nadzornik ali reševalec srečal in okurcal, bi se delal Čeha …
No, iz Mraznice nisem rabil plezati z vžigalnikom, saj je svetilka še posvetila in svetila nekaj sekund, preden se je ugasnila in sem plezal pač v intervalih, pa še Srečko je spodaj občasno butnil ob skalo in je njegova svetilka močneje osvetlila tudi mojo pot … Malo pred izhodom me je pa za hip zmrazilo, da bo zunaj Aleš čakal in me potem za uho zvlekel do doma in z zidu vzel diplomo jamarskega inštruktorja, ki sem si jo prigaral pri njem in mi jo razbil na glavi! A ga na srečo ni bilo, seveda, saj sva v soparo pokukala komaj še po dnevni svetlobi, Sva pohitela do bivaka in si tam spekla vsak svojo večerjo. Jaz kilo jurčkov, ki jih je s sabo prinesel Srečko, s čebulo in jajci, Srečko pa štiri bučke s kečapom. Plus kruh, seveda. In sva potem tam ob ognju stokala ko dva odojka in se dolgo časa niti premakniti nisva mogla, tako da sva še en špricar v najboljši bistriški gostilni zamudila, čeprav sva si ga med potjo kar vizualizirala …
