Home > Razno > Gumb

Gumb

27. avgusta 2014

Danes sem poklical dimnikarstvo. Da se opravičim. Sem zadnjič enkrat dobil obvestilo, da me bodo obiskali in malce po peči pobrkljali in da naj jim sporočim, kdaj mi najbolj odgovarja. Sem jim povedal, da datum mi odgovarja, da uro pa prestavimo za kakšne štiri ure kasneje, ko se bom že zbudil in so rekli OK. In itak me je včeraj iz postelje vrglo divje zvonjenje, sem najprej pomislil, da je vojna. Ves munjen, ampak res, sem hlače še nekako nataknil in potem skočil do vrat, da vidim, kje gori. Pri vratih pa ful vesel črn možak. Da je prišel malo peč pogledat. Itak nisem niti pomislil, da bi kakšen gumb na sebi iskal, le popolnoma iz drugega sveta sem vprašal, koliko je ura. Ko je ves vesel povedal, da je že osem in sem na hitro izračunal, da sem spal komaj slabi dve uri, mi je padel mrak na oči in sem ga nekam poslal. Da naj pogleda na nalog, ob kateri uri naj pridejo, zaloputnil vrata in se vrnil v posteljo. Se je nato vrnil ob dogovorjeni uri, so ga otroci spustili v hišo, mene na srečo ni bilo, se še nisem pomiril. Danes sem pa klical, da se opravičim, pa mi je ženska povedala, da mu je na nalog zapisala uro in da bi ona tudi znorela, če bi jo tako zgodaj iz postelje vrgli in da mu jih bo še ona napela. Se potem nisem opravičil, sem pa poiskal reportažo iz leta 2005, ko sem za en dan opravljal delo dimnikarja:

Kako vem, da se bliža rok za oddajo članka? Dobro, lahko bi pogledal mail glavnega urednika in prebral, a to je težji način. Lažji način je, da imam odprte oči. Ko se naš glavni začne obnašati kot ženska, ki bo kmalu dobila menstruacijo (oziroma tako, kot si jaz predstavljam žensko, ki bo kmalu dobila menstruacijo), pomeni, da sem zamudil rok, ko pa postane zares tečen (in sodelavkam v knjigarni naročim, naj mu namesto zelenega čaja, ki ga naroči, skuhajo čaj za pomiritev!), potem vem, da je Park že v prelomu in da se moram hitro česa spomniti. In ko delaš pod pritiskom, gre seveda vse narobe in se vsi (tudi rezervni) načrti začnejo podirati kot domine. Na srečo imam veliko znancev in prijateljev, ki se ukvarjajo z vsem živim, eden od njih je Gašper. Dimnikar. Med drugim. Ko sem ga poklical, ali se mu lahko pridružim, je bila takoj za, ampak vsaka rešitev ima seveda poleg dobrega v sebi tudi kaj slabega. Na »šiht« sem moral priti že malo pred sedmo. Zjutraj. Ko ponavadi odhajam spat. A kaj bi, v sili hudič tudi muhe žre. Mislil sem, da bom malce pobrkljal po kakšnem dimniku, naredil par fotk in odšel nazaj v posteljo, a to je bil račun brez krčmarja. Pravzaprav dimnikarja …
Telefon je zvonil že pred dogovorjenim časom, Gašper pač ve, da rad spim. In čeprav sem se v posteljo odpravil dve uri prej, preden je poklical in čeprav sem si ponoči pogledal lep film (ki bo v kinodvorane prišel čez kakšne tri mesece), me je Gašperjeva dobra volja spravila v slabo voljo. Le s težavo sem se sestavil. In moje razpoloženje se ni nič izboljšalo, ko je še enkrat ali dvakrat poklical, kje hodim. Ja, za v pravo službo pač ne bi bil …
Gašper šefu seveda ni povedal, da bo pripeljal novinarja, ga je hotel presenetiti. Da se ne bi kaj posebej pripravljal. Naj se vidi, kakšen je. Pa mu ni kaj dosti zameril. Je pač tak šef. Pred kakšnim mesecem sem bil prisoten, ko mu je zazvonil telefon. »Mater, šef me kliče! Mogoče zato, ker nisem prišel v službo!?« Z zanimanjem sem poslušal, kako se bo izvlekel, človek se mora pač ves čas učiti. A je bil Gašper iskren in je prostodušno priznal, da se ga je prejšnji večer napil in da takšen zjutraj pač ne bi mogel dobro opraviti dela. In je bilo rešeno. Ker delo itak počaka, oziroma ga nihče ne opravi namesto tebe!
No, oblekel sem si uniformo, ki mi jo je pripravil (takšno svečano, z zlatimi gumbi, za na parade), pravzaprav mi jo je zaradi moje zmanjšane procesorske moči zaradi jutranje ure oblekel kar Gašper. In mi potem predstavil dimnikarske pripomočke, njegov šef pa je simultano prevajal v slovenski jezik. Saj kaj dosti si nisem zapomnil, žal. Gre le za različne vrste krtač in metel. Gašper je celo prepričan, da je njegov poklic najbolj profitabilen glede na vložek. Poceni orodje, dobro plačilo usluge. Ugovarjal sem mu, da ženske na klic glede na vložek zaslužijo boljše, a me je prepričal, da ne. On za krtačo recimo plača par tisočakov in jo uporablja par mesecev, ženska, ki se prodaja, pa strga toliko in toliko najlonk, pa frizer, pa drago svileno perilo … Nekaj logike je v tem, to sem mu moral priznati.
Sedla sva v službeno vozilo in se odpeljala proti Dolenjskim toplicam. Dimnikarji so pravzaprav srečni ljudje. Vozijo (ali hodijo, kar je bolj redko) se mimo hiš in kamorkoli pogledajo, vidijo posel. Zaslužek. Če se kadi iz dimnikov, se tudi maže in maši. In tedaj pokličejo njih. Od letošnjega januarja jih niti poklicati ni več potrebno, pridejo kar sami, kajti po zakonu se mora vsako leto pregledati vsak dimnik in vsaka peč. Ljudje se sicer izmikajo na vse možne načine, a če bi malce razmislili, bi plačali tisto malenkost tudi dvakrat na leto, kajti dobro očiščena peč in dimnik nista samo varnejša, tudi prihranek pri gorivu pomenita. Ampak ljudje pač nismo najbolj racionalni, zato je bilo pametno sprejeti zakon …
V Dolenjskih toplicah naju je počakal Andželko. Ki se je letos upokojil (po 35 letih dimnikarstva) in ki Gašperju razkazuje teren. In odpira vrata. Kajti pozna skoraj vsakega človeka, skoraj vsak pozna njega. In je po Gašperjevem mnenju pravi car …
Najbolj me je zabavalo, ko sem opazoval reakcijo ljudi, ki so zagledali tri dimnikarje na kupu. Vsi so se nemudoma prijeli za gumb (nekateri bolj diskretno), kar je v redu, ponavadi se ljudje, ko me zagledajo, raje pokrižajo. No, neko dekle se za gumb ni prijelo in jo je Gašper takoj vprašal (zelo glasno, ker so dimnikarji, on pa še posebej, zelo glasni), zakaj. Razlog je bil preprost – mislila je, da smo maškare … Gašper v to vražo sicer ne verjame najbolj, a sem mu moral enkrat hitro »sekati«, ko je zagledal registrsko številko s tremi trojkami«! Toliko o vraževernosti … Tudi policaji dimnikarjev ne zaustavljajo zelo pogosto (ker imajo tudi oni dimnike doma!), zato se Gašper ne pripasa, a ker mi je šlo piskanje zaradi nepripetosti zelo zelo na živce, sem svoj pas vtaknil v njegovo zaponko. In je ugotovil, da znam biti včasih tudi koristen, ker se kot dimnikar nisem zelo izkazal. Najprej sem nekajkrat namreč vtaknil roke v žep, da je popolnoma znorel (saj res, le kaj naj si ljudje mislijo o dimnikarju z rokami v žepu!), pa še z orodjem se nisem najbolj izkazal. In masko sem si pozabil nadeti, ko je strgal žveplo s stene kotla … Dimnikarski posel ni najlepši posel na tem svetu, je pa zabavno, ves čas si med ljudmi, pa tudi pretežko ni, a če ne paziš, si lahko ogroziš zdravje. Zato jih moti, če jim ljudje gledajo pod prste, a se jih znajo znebiti. Ali mora prijeti umazano žico, pa si firbec kmalu izmisli nekaj, da odide, ali pa se žica »sproži« po firbčnem nosu, kar zna biti tudi neprijetno. Kakor koli že, če si rad dimnikar, kar velja za Gašperja, je delo prav zabavno in niti ne pretežko. Še posebej mi je naročil, da ne smem preveč entuziastično opisati njegovega poklica, da ne bodo potem vsi hoteli biti dimnikarji in bo konkurenca prevelika!
Že pri prvi peči je ugotovil, da sam hitreje dela, čeprav sem kot nor tekal od avta do peči in prinašal zahtevano orodje, pisal zapisnike in sesal. Ampak, ja, roke so mi zrasle kot krtu, pač nisem za vse. Gašper je sicer zelo duhovit in dobrovoljen človek, a pri poslu ne pozna šale. Če recimo v kurilnici ni bilo gasilnega aparata, so ga morali najti, drugače je to zapisal v zapisnik. In enkrat je s črnim prstom narisal kvadrat na zid, kjer bi moral biti gasilni aparat, da ga bodo zagotovo obesili tja, če bodo hoteli zakriti narisano …
Po vsaki peči smo se za par minut ustavili v gostilni in spili sok, splaknili saje, čeprav sem bil vedno prepričan, da bosta spila kaj »kratkega«. A tega v njihovem poklicu ni, sta mi oba zatrdila. Vsaj ne med delovnim časom. V avtu pa je vedno pol litra šnopca. Striktno za stranke!
Moram priznati, da sem se prav zabaval, še posebej, ko smo prišli v tovarno obutve in so vse delavke za trakom mrzlično začele iskati gumbe. Ena bogica ga nikakor ni uspela najti (ker zadrga pač ne šteje) in sem ji pomagal tako, da sem ji dovolil dotakniti se mojega gumba. Ste vedeli, da se želja uresniči le, če se za gumb primeš takrat, ko dimnikar dela? Ko sedi v gostilni, greste lahko mirno mimo … V vsej tovarni sem za trakom opazil samo enega moškega, pa tudi on je opazil nas. Ker je zelo glasno zavpil, da naj kar odidemo, da ne potrebuje konkurence. Čeprav si pravzaprav ne predstavljam, kako bi se lahko z našimi črnimi rokami kaj hecali z delavkami, ne da bi to potem ne opazili njihovi soprogi …
Po dolgem času sem se v posteljo vrgel bolj zgodaj in prijetno utrujen. Čeprav tole pišem nekaj dni kasneje s še vedno črnimi nohti …

IMG_4082_S

Comments are closed.