Home > Razno > Kokoške

Kokoške

5. avgusta 2014

V jami ima človek med garanjem čas za blebetanje in tako smo jamarji znani tudi kot pravi blebetači. Kot lovci ali ribiči. Ni da ne bi takojci kdo postregel s podobno zgodbico, ko poveš svojo. Saj, no, kar razumljivo, enako okolje, isti pogoji, kaj zelo veliko napak inovativnih pač ne moreš narediti. A zadnjič sem pa umolknil, nisem imel kaj dodati svojega. Sva razbijala neko ožino, kot bob dvosed sva par ur tičala v ozki in hladni luknji in človek tolče, razbija in blebeta. Kaj pa naj drugega, ne? No, a ko je povedal o peripetiji, ko bi skorajda umrl, sem umolknil. Nisem imel kaj svojega dodati. Ja, če bi razlagal, kako mu je kamen padel na glavo, kako se mu je štrik skoraj strgal, kako se mu je zavora odpela, čelada vžgala zaradi puščajoče karbidovke ali kaj podobnega, bi lahko pripovedoval o svojih izkušnjah ure in ure. A je skoraj umrl med kokošmi. Če dobro pomislim, blizu kokoši že kakšnih 15 let nisem bil in zatorej niti nisem mogel sodelovati v pogovoru s svojo izkušnjo, še manj, ker se je zadeva zgodila v kurniku. Dobre kokice nesnice, ki družino zalagajo s svežimi jajčki, so fasale pršice. In je skočil v apoteko po nekakšen strup, ki se ga zmeša z vodo in potem s pršilnikom razprši po kurniku. Je vsa navodila spoštoval, le tistega ne o zaščitni maski zaradi strupenih hlapov. Je namreč ni imel, maske. Še enkrat v mesto se mu pa ni ljubilo iti. In je malo razmislil ter našel rešitev. Kdo pa rabi masko, če ne diha? Mislim, če zadržuje dih?! Problem rešen mimogrede. Je napolnil tank v motorni pršilnici s strupom proti pršicam, vstopil v kurnik, za sabo zaprl vrata (da strup ne uhaja po nepotrebnem ven!), parkrat globoko vdihnil, potem pa zajel sapo kakor potapljač na dah in pritisnil na gumb na motornem pršilniku. Je potreboval več ko eno minuto, da je spraznil tank, a kaj je to za jamarja eno minuto zadrževati dih. Je odprl vrata, stopil iz kurnika, zaprl vrata za sabo in parkrat globoko vdihnil, nato pa spet napolnil tank. Tokrat je parkrat že pred kurnikom zajel sapo (ker noter so bili v zraku že strupi), vstopil, za sabo zaprl vrata (da ves strup ostane za pršice) in zakurblal mašinco. Veselo pršil po pršicah in ko ga je ura opozorila, da že minuto zadržuje dih, je s pogledom ošvrknil tank, v katerem je bilo še čisto malo strupene tekočine in se odločil, da bo še malo zadrževal dih ter spraznil tank. Da ne hodi v kurnik še tretjič. Saj kaj pa je par sekund več brez zraka za jamarja, vas prašam?! Je spraznil tank, ni mu bilo hudega, še dlje je včasih sapo zadrževal, obrnil se je počasi k vratom, prijel za kljuko, da jih odpre, potem se je pa zgodilo. Kljuka mu je ostala v rokah! Je rekel, da je še kar zadrževal sapo, a ko se je pa malce panika oglasila, je postalo brez zraka živeti pa kar težko. Je razbijal po vratih, vmes parkrat smao na kratko vdihnil, razbijal spet in razmišljal, kako bo konec neugleden v kurniku storil, ko so se vrata končno odprla. Se je njegov sin nekje blizu igral in ga je rešil!

Svež zrak mu je pasal, kokoškam kasneje življenje brez pršic pa menda tudi. Nisem imel kaj dodati, ker kot povedano blizu kure nisem bil že ohoho let, blizu kurnika pa še dlje. In še takrat je petelin vame skočil, kar sem edino lahko povedal, če bi to kaj štelo, pa ni. Ker petelina pa nima. No, ga je imel, pa je le po kurah skakal in jih med proizvodnjo jajc motil, zato je moral oditi. Kam, sem pa pozabil vprašati …

hen

Comments are closed.