Z gospodom Grahom sva spet po dolgem času skupno akcijo udarila. Bi moral še Dejan priti in je obljubil, pravzaprav kar navdušen, a me je zjutraj njegov SMS pričakal, da si je premislil, da je Čaganka prehuda za njega trenutno. Sva pa z gospodom Grahom sama odpeketala, kar tudi ni bilo slabo. Sem že pozabil, kako lepo je z njim. Se nama sploh ni v jamo mudilo, ker je že oblečen v jamarsko opravo ene pol ure razmišljal, če bi pred spustom še kaj pojedel (in si je potem en golaž pogrel, jaz sem lahko pa še en kofe na hitro v rito vrgel), ko je pojedel, je pa še ene deset minut razmišljal, ali bi šel še kakat. No, med tem razmišljanjem si pa nisem še enega kofeta scmaril, sem bil preveč zaverovan v opazovanje, kako prijatelj preučuje svoje telo. Mislim, je že hotel iti kakat, a je potem malo počepnil in čepe razmišljal, potem je vstal in se naprej nagnil in spet telo poslušal … Potem ni šel kakat, je telo povedalo, da ni potrebe nujne in sva šla kar v jamo. Nama je šlo kar dobro, le preveč hitro ne, ker sem dol nesel dve prasici, je bilo materiala za v gospoda Graha pedertošl preveč. On je pobral kavico, mlekec, snikerse in tamalo vodo, meni je pa hilti ostal s taveliko vodo in macolo in špico. Plus plinskim gorilnikom. Res je, da je večkrat ponudil, da me razbremeni, a se mi je zdelo, da že dolgo ni bil v jami in bom jaz torej lažje trogal …
Sva se na delo vrgla že v Gorenjskem prehodu, sva še dodatno razširila za Dejkota in Ticota, ki sta se poleti menda dodatno razširila, potem sva se pa v novo dvorano zapodila. In si pred tlako ša kavico skuhala in vsak eno juhico (gospod Grah si je špargljevo privoščil, jaz pa gobovo). Nato pa v hude ožine na tlako in so štiri urice minile kot bi mignil. Saj končni rezultat ni ravno fascinanten, le ene štiri metre sva naprej potegnila, a sva še vmes tiste ozke in nizke rove širila in bo naslednjič lažje. Sem pa vedno znova presenečen, ko pomislim, kako je bilo šele, ko sem se prvič rinil noter, če je še zdaj za popizdit ozko, pa smo že štirikrat malo razširili!
Pred odhodom sva si še vsak eno juhico privoščila potem pa kar počasi proti gor pičila. Se nama nikamor ni mudilo, leta pa to. Moram priznati, da gospoda Graha nisem z lahkoto lovil, človek ima kondicijo, a se mu je na srečo prsna prižema pri enem pritrdišču tako nagravžno zarinila v vozel, da se ni mogel rešiti in je moral mene, reševalca počakati. Je tožil, da že petnajst minut poskuša in da sploh ne ve več, kaj naj naredi, jaz sem pa do njega priplezal in ga v 3,8 sekunde rešil. Res je, še sam sem bil presenečen, da mi je tako hitro uspelo in vem, da sem totalni vtis na prijatelja napravil s svojimi izkušnjami in znanjem, čeprav je občudovanje in zahvalo namerno navihano skril.
“Pidza debela težka, sam gor si se obesu s svojimi stotimi kilami pa je šlo! To bi lahko tud sam napravu, če bi bil tako debel ko ti …”
Kdor ga ne pozna, v njegovem stavku sploh ne bi našel tistega, kar je zares hotel povedati – Šini, ti si car, hvala, ker si me rešil, brez tebe bi tukaj visel ko klobasa in reševalce čakal …
Ven sva pokukala okoli desetih zvečer v deževno noč. Sva se preoblekla pri bivaku, nato je pa gospod Grah čebulo narezal (v rdečih gatah, je prav ponosno poudaril, da jih je zame oblekel, mejdunnazaj!) in taveliko konzervo prebranca prevrel na njej (z malce rdečega vina), jaz sem pa na drugem gorilniku kofe scmaril. Še vsak po en radlerček, potem sva pa skoraj eno uro krulila kot zadovoljna odojka, se nama nikamor ni mudilo. Vmes sem pa hotel še v dnevnik akcij v bivaku napisati uro prihoda iz jame in kaj sva postorila, ko opazim pod mojim dopoldanskim zapisom z uro odhoda v jamo še en zapis z neznano pisavo. Je Grdin na obisk in večerjo prišel, a ker nama ni nič povedal, se nama ni sploh nič ven mudilo in je bošček malce pri jami meditiral in čakal, potem se je pa okoli šestih kar domov odpeljal. Pa še to je zapisal, da je med meditiranjem pred jamo opazil velikega in zdravega jurčka, da naj si ga privoščimo, če želimo in sem potem komaj gospoda Graha krotil, da ga ni skočil iskat, ker bi ga še tam v bivaku hotel spečt in bi domov prišla še bolj pozno kot sva sicer …
Jurček je torej še tam, če je kdo lačen!
