Home > Razno > Ponesrečeno

Ponesrečeno

21. avgusta 2014

Tomi je priskakljal na kofe in čvek in ker se nekako počasi rine med prave možake, torej jamarje, je debata nanesla tudi na reševanje poljskega mladeniča iz avstrijske jame, ki se je uspešno zaključilo pred nekaj dnevi. Možakar je na globini kakšnih 250 m padel 8 m in se ves polomil in ko sva ga v pogovoru obdelala, je bilo nekako samoumevno, da sva še na druge nesreče prešaltala, tiste s srečnim koncem kakopak. In ko sva obdelala tudi nekaj njih, sva začela obdelovati nesreče, ki so se pripetile nama. Začel je Tomi z neko ne preveč hudo zadevo in kakor rado krene pri takšnih debatah, se mimogrede pojavi fenomen komu dlje nese in sem besedo prevzel jaz, ki sem se star kakšnih 22 let z motorjem čelno pritisnil v avtomobil. Debata je pa bila, ali takoj po dogodku zadeva boli ali ne. Mene je trk totalno razkopal, imel sem zdrobljen gleženj, razbito ličnico (jap, v tistih časih je bila čelada samo za softiče!) in popolnoma, do kosti obrdsan obraz, raztolčena rebra, desno ritnico raztrgano zaradi razbitega stekla od neke druge nesreče, češnja na torti je bil pa trojni odprti zlom kosti v dlani. Se spomnim, da sem sedel tam na tleh pri polni zavesti, manjkal mi je le film neposrednega trka in frčanja po zraku, ko sem se končno zaustavil (z ritnico v kratkih hlačah sem zaviral po razbitem steklu po asfaltu) in obsedel, ni pa nič bolelo. Ampak čisto nič. Sem sedel tam in v naročju pestoval desnico, iz katere so kukale tri koščiče in razmišljal, da ko bo začelo boleti, bo verjetno zelo bolelo, plus čudilo me je, da kri ni nič tekla. Razkopal sem se direktno pred avtobusnim postajališčem, na katerem je čakalo milijon novotekstovih delavcev, ki so ravno zaključili šiht in sem prepričan, da sem jim totalno dvignil apetit za kosilo, ki jih je verjetno že čakalo doma, sam so nagravžno predstavo opazovali z razdalje par metrov, plus menda sem bil tako grozen za pogledat (to mi je kasneje pripovedoval nekdo, ki je tam čakal avtobus), da si nihče ni upal niti blizu. Meni se ni zdelo, da dolgo sedim tam na tleh, sem povsem izgubil občutek za čas, plus vse tiste ljudi sem zaznaval le nekako s perifernim vidom. V bistvu sem bil sam samcat na svetu, dokler iz trafike ni pritekla deklica, zaustavila nek avto (no, itak so bili zaustavljeni, ko sem pa sedel sredi ceste) in ukazala nekaj moškim, naj me spravijo na sedež. Sestrično, ki je z mano udarila čelnega, so spravili zadaj, ker je morala ležati, saj je imela odprto koleno. Model je trobil in vozil kot nor, jaz sem pa vse skupaj doživljal nekako umirjeno.  Z levico sem podpiral desno, raztolčeno roko in jo pestvoval v naročju. Še vedno ni nič bolelo, kar me je tedaj res čudilo, čeprav sem vedel, da sem v šoku, je pa počasi začela teči kri, ki je mezela dol po prstih in kapljala na sedež. Se spomnim, da sem pomislil, da se kri iz blaga težko ven spravi in sem želel roko premakniti tako, da bi kri kapljala ali po meni ali pa na tla pred sedež, pa ni bilo energije, zato sem se človeku kar med vožnjo že opravičil. Da mu bom s krvjo posvinjal sedež, ampak da ne morem umakniti roke, da bi kapljalo na tla. Možakar, povsem bled, je samo na hitro pogledal proti meni, morda za sekundo ali dve in se še bolj stisnil ob vrata, da je povečal razdaljo med nama in najmanj desetkrat ponovil: Ma boli te kurac, ti kar svinjal, bori te … Se mi zdi, da se mi je zaradi tega kar malo simpatičen zazdel, ko je bil tako dober, plus zasmilil se mi je, ker je moral gledati prizor, ki ga nihče pri zdravi pameti ne želi gledati, potem smo bili pa že v bolnišnici in so se zadeve začele dokaj hitro odvijati. Bolečine ni bilo, šele ko so me iz operacijske pripeljali in sem se zbudil v postelji, je roka v gipsu začela boleti ko hudir. Itak da sem poklical sestro, če mi lahko kaj da, a je z obžalovanjem povedala, da sem že dobil in da več ne morem dobiti in da bo bolje. Pa ni bilo, je vse bolj in bolj bolelo, sem že mislil, da je to tudi bolečina za nazaj, da pač moraš odplačati vse brez izjeme, ko sem opazil, da gips ni bel temveč rjav in da se sploh ne trdi. Sem spet pozvonil in vprašal, če bo morda potem nehalo boleti, ko bo gips trd in je sestra prebledela in sem se spet znašel v operacijski. Tam je bil pa Herbi, ki sem ga iz kafičev poznal, sva tu in tam kakšno pivo zvrnila občasno in je bil čisto zgrožen, ko me je zagledal. Ker je bil mavčar, mi je moral gips dol sneti, preden so me spet operirali, a vsakih, ko je s tistimi škarjami gipsa se dotaknil, sem rulil ko indijanec na bojnem pohodu. In je imel Herbi na koncu že solze v očeh in čisto živčen je bil, ko me je nekako opravičujoče vprašal, da kaj naj naredi, da on mora gips dol dat, da taka je komanda. Ko sem ga vprašal, če mi gips lahko da dol, ko bom že pod narkozo, se je pa po glavi tepel …

Dobro, tole zgodbico sem Tomiju prodal, sem potem še malo detajle o rehabilitaciji dodal ter še en kofe skuhal, nato je bila pa spet vrsta na Tomiju. In je privlekel zgodbo o košnji trave spred par let, ki mu je šla kar dobro od rok, dokler na kosilnico ni skočil njegov pes in se je ustrašil ter par korakov nazaj napravil, se ob robnik spotaknil in padel na hrbet in delujočo kosilnico nase potegnil … Ma, sem dobival kar kurjo kožo, vam povem, a glede na to, da je model pred mano sedel, sem vedel, da zgodba z zelo žalostnim koncem pač ne more biti. Si je razcefral le palec na nogi in je vse detajle povedal, ko je hotel pa še čevelj sezuti in mi zadevo pokazati, sem ga pa kar nagnal, naj gre delat, da je itak že predolgo pri meni in da tudi mene delo čaka! Je bilo za en dan preveč, pa še gospod Grah mi je pri jutranji kavi (tudi kot posledica debate o ponesrečenem poljskem jamarju) postregel z zgodbico iz Paklenice, ko je model blizu njega čofotnil kakšnih dvajset metrov nižje! Ma, za en dan je bilo kar preveč, sem šel raje prevajat tisti roman o bosanski vojni naprej …

Comments are closed.