Pravi kot

Z otroci smo malo okoli trapljali in ker sem pred tem kofetkal z Barico, sem od nje dobil par dobrih knjižnih naslovov ter potem te knjige s sabo vzel. Nikolaja Lilina Prosti pad me je najbolj pritegnil, vojna literatura mi pač leži. Saj v literarnem smislu knjiga ni neki presežek, a ker človek opisuje dogajanje iz vojne med Rusijo in Čečenijo, kot jo je doživel v prvih bojnih linijah kot ruski ostrostrelec, literarnega presežka niti ne pričakuješ niti ni pomemben. Čeprav knjiga seveda absolutno ni slaba, da ne bo nesporazuma. Menda so literarni večeri, na katerih predstavlja svojo knjigo, totalni uspeh, kar pa niti ni povsem nepričakovano. Koliko »normalnih« ljudi sploh pozna koga, ki je ubil človeka, kaj šele koga, ki jih je ubil 30 ali več? In se z njim lahko o tem tudi pogovarjaš?!
Potem smo čez vikend pri očetu kuhinjo obnavljali, pravzaprav tla. Stara tla smo ven vrgli do betonske plošče in se potem zafrkavali z novimi, čeprav je bil to še najmanjši problem, večji je bil najprej kuhinjo sprazniti popolnoma, da smo sploh lahko začeli delati. In že ko smo med morale izolacijo tlačili in na to potem plošče vijačili, smo pizdakali do nezavesti, ker nobenega pravega kota med zidovi ni bilo. Ne vem, kako so včasih to delali, a sem skoraj prepričan, da so se mojstri obrti učili v ranjki JLA, če potegnem analogijo na vojaško branje, ki sem ga ravno pod streho spravil: je poveljnik vojake spraševal, pri koliko stopinjah voda zavre in ker so vsi napačno odgovorili, da pri stotih, jih je podučil, da pri devetdesetih, le Janez se ni dal in tečnaril in tečnaril, da nima prav. Se je poveljnik nato seveda pozanimal pri nadrejenih in ker je bil velik človek, ki svoje napake tudi prizna, je nato stopil do vojaka Janeza in mu povedal, da je imel prav, da voda zavre pri 100 stopinjah, nato pa nemudoma še dodal, da ima pri 90 stopinjah pa pravi kot …
Kakor koli, smo tla postavili, omare sčistili in nazaj postavili, lonce in aparate takisto, na koncu sem moral pa samo še hladilnik v omaro postaviti. Ki me je malo hecal in iz rok spolzel in sem za likof frišno postavljen topli pod raztrgal … Sem se malo sekiral, kako se ne bi, oče seveda tudi, a sem ga potolažil, da bomo čez kakšnih deset let zadevo itak spet zamenjali, naj se ne sekira. Čeprav, časopisi pod tremi sloji starega toplega poda so bili iz leta 80, kar je več kot deset let …
Danes sem pa še po malincah od dr. Stibrota dobil namesto Klemija, ki je nekam v tuje jame odpeketal in sem moral jaz po njegovo vozilo, ki mu je dr. Stibro sklopko zamenjal. Najprej vozila sploh spoznal nisem, ker so ga v delavnici tudi oprali, ker tako usranega vozila enostavno ne smejo imeti pred delavnico, potem sem pa še ene pol ure poslušal, kaj vse so morali zamenjati in popraviti. In da je to menda prvi avto, ki vozi brez olja v motorju. Tle sem pa protestiral, da ni res, tudi Klemijeva prejšni in predprejšnji avto sta vozila brez olja v motorju pa verjetno še brez česa …

20140808_185741