Domnevam, da sem Srečka zelo debelo pogledal, ko me je vprašal, če imam s sabo rezervne gate. Ravno sva parkirala nekje v debeli hosti in se počasi oblačila za v jamo. Hm. Itak da sem začel mrzlično razmišljati, kakšne načrte ima prijatelj in če bi morda še vprašal, kakšen okus kondomov preferiram, bi prešaltat v peto in skliznil kar v gatah in bos v hosto. Ker sem se ravno slekel, da si oblečem podkombinezon in kombinezon. A na srečo je bilo Srečkovo vprašanje legitimno, je začenjalo rahlo rositi, midva naj bi pa v eni ožini delala, kjer teče voda in ker naj bi bila zagotovo mokra do kože … Ja, rezervne gate imam, v nahrbtniku za jamarstvo je vedno pripravljeno vse za najbolj neprijetne in nemogoče situacije in z leti le še kakšne malenkosti dodajam, ki se v določenih situacijah izkažejo za potrebne, a prej nisem mislil o njih. Torej, v nahrbtniku imam vse, tudi rezervne gate, a ker nisva šla z mojim avtom, nahrbtnika nisem imel s sabo. A se zaradi tega kaj dosti nisem sekiral. Sva pičila na delovišče in Srečko je vriskal, ker je vse delalo in nama je šlo delo dobro od rok, jaz sem pa višje gor kavo scmaril. Je bil bolj zgoden in sem šele dve spil tisto dopoldne, zato sem bolj močno napravil. Recimo tako, da če bi takšno količino viagre požrl, bi verjetno cel teden v hrib scal!
Ker je tokrat pihalo v jamo, je vonj kave Srečka kmalu prignal do mene, da se malce pogreje. Najprej je sezul desni škorenj in iz njega zlil kakšnega pol litra vode, nato je pa pol litra še iz nogavice ožel, šele nato se je kavi posvetil, jaz sem pa v luknjo na tlako skočil. In je tudi meni šlo kar dobro, predvsem zato, ker se učim iz napak drugih in sem prazno transportko vzel s sabo, na katero sem sedel in mi voda ni tekla v gate in škorenj. Sem bil kar sam nase ponosen, kako iznajdljiv sem pa to, ko sem končno odbil en skalni rogelj, ki je preprečeval naprej pogledati, sem se pa skoraj po hrbtu potrepljal. In čeprav je bilo še zelo ozko, me je hudič vseeno premamil, da sem poskusil. Srečko je gor cmaril še blejsko juho in kot radijski napovedovalec opisoval vsak detajl (zdaj odpiram vrečko, zdaj sipam v vodo, zdaj mešam, že vohaš, zdaj vre …), jaz sem pa previdno v ožino se počasi spuščal. Saj ni bilo preozko, vsaj ne tako, da bi kaj posebej stiskalo, a ko sem počasi polzel dol, sem vseeno malce pomislil, kako se bom potem gor spravil. Na srečo je ta misel hitro prešla, ker se bolj držim tistega, da se s problemom ubadam, ko sem soočen z njim in ne že prej, zato sem s prsti kmalu zatipal dno. Še malo sem trebuh vase potegnil in sem bil skozi. Pihalo je za popizdit, teklo pa tudi, tokrat pač nisem imel transportne vreče pod sabo, je bilo preozko in sem kar čutil, kako voda pronica skozi kombinezon in se počasi steka v škorenj. Sem poskusil še naprej, da pokukam, kam gre in kako, a sem precenil, da to bi bilo pa že izzivanje usode in sem samo malo kamenje pod sabo še pobrcal nato se pa ven spravil. OK, bolj prav bi bilo napisati, da sem se poskusil ven spraviti. Ker sem že v prvem poskusu spoznal, da ne bo šlo! Nobenega oprimka ne za noge ne za roke, iz ozke luknje so mi pa samo ramena gledala in glava. Sem po kar velikem trudu nekako uspel osvoboditi desno roko in jo spraviti iz luknje, a si z njo nisem imel kaj pomagati. Srečko je vriskal malce višje, kako je juhica dobra in če jo voham in itak da sem jo vohal in itak da bi jo tudi jaz jedel, samo ven nisem mogel priti. Ko je prijatelj že ene petič vprašal, če pridem na juho ali ne, sem moral priznati, da bi prišel, a da ne morem. In sem bil miren in skuliran ko Mitja zadnjič v Čaganki, ko se je popolnoma zataknil, to pa zato, ker sem bil pravzaprav zataknjen prav udobno. Me ni nič bolelo in bi tako lahko zdržal en teden, če bi mi kdo le čike in kofete in juhico nosil! A seveda me je Srečko z nekaj truda zelo hitro ven potegnil, ker ga je nadvse zanimalo, kako se jama nadaljuje. Jaz sem skočil do juhe (prej sem tudi jaz vodo iz škornjev zlil in nogavice ožel!), Srečko pa v luknjo. In sva spet garala ko sedem palčkov v rudniku in naju voda in mraz nista motila, ker se je luknja lepo odpirala, potem je pa enkrat Srečko premočno zamahnil in je v luknjo, ki vodi v globino, zbil prevelik kos skale in luknjica se je zaprla. Sva se seveda še matrala, a ni šlo in se nato dokaj kmalu odločila, da zaključiva. Mokre gate so namreč že krepko grizle v ledvice!
Zunaj je bil še sonček, ko sva se preoblačila in pomalicala Srečkove čudovite bučkine polpete s paradižnikom, da sem brez gat pa me je začelo motiti šele pri Lenki, ko sva kofetkala na terasi najboljše bistriške gostilne. Sem se bal, da bo opazila in da bo bogica potem imela kakšne nočne more, zato sva kmalu odpeketala domov, doma sem pa soprogo mi predrago v slabo voljo spravil, ko je (ko so že kar nekaj časa visele) opazila moje mokre in blatne gate, sušeče se na vrvi na vrtu. Da če sem čisto normalen, da kaj si bodo pa sosedje mislili pa to. Nisem je povsem razumel, ker sem prepričan, da so si o meni sosedje že zdavnaj nehali misliti kar koli!
