Roka

Prijatelju ponuditi roko v pomoč, ko jo potrebuje, se razume samo po sebi. Pa četudi je to samo moja uboga (obe levi) rokica. Mojstru Anžiču je zgorela uta na vrtu (z vsem orodjem in vso moško kramo, za katero dnevno ugotavlja, kaj vse je imel noter in izgubil) in je bilo potrebno zadevo pospraviti, da bo lahko novo postavil. No, če jo bo lahko, bomo še videli, njegovi predragi soprogi se namreč dopade odprt prostor na vrtu, kjer bi lahko imela recimo vrtiček, a to je že druga zgodba. Danes smo morali pogorišče odstraniti, kaj in če bo tam spet zraslo, se bodo pa že zmenili. Na srečo ima mojster Anžič veliko prijateljev in to prijateljev gasilcev, ki obvladajo in so se ostanki prav vidno sesuvali na zemljo, manj vični smo pa na tovornjak metali. Ki se je hitro napolnil, čeprav je bil velik in so morali na deponijo odpeljat, mi smo pa roke v žepe porinili (no, tisti, ki so imeli pive v rokah, so porinili samo eno roko), ker smo bili pa glih na Gorenjskem, kjer imajo eno hecno foro, da če si že glih tam za delat, pa nimaš nič za delat, ti bomo pa vseeno kakšno delo našli, smo pa vsi še k sosedom skočili, formirali verigo in v drvarnico starejši gospe par metrov nasekanih drv zmetali in zložili. Prvi pri podajanju je bil seveda Walter, vodja jamarske reševalne, ki je hotel pokazati gasilcem, da tud mi nismo od muh in so potem tista polena letela po zraku ko rakete in ga sploh ni zanimalo, da je za mano pa njegov brat Marko Z. stal, ki bi prav tako kot jaz brez zob in kolen lahko ostal … Ko smo na vročem soncu končali in bi spet lahko za hip roke v žepe potisnili, je pa tovornjak nazaj prišel in smo spet pri mojstru Anžiču poprijeli. A ni bilo preveč hudo, sem se bolj Marka Z. (ki je bolj izkušen kakor jaz v tovrstnem početju) držal in ga posnemal in se nisem preveč zmatral. Pomembno je, da se takoj fino zamažeš s sajami, da se vidi, da delaš, potem pa delaš vtis, da delaš in paziš, da ne skočiš taprvi, ko je potrebno kaj poprijeti in že kakšen gasilec poprime, kjer je treba. Ko pa mojster Anžič fotografira za arhiv, pa takoj na sredo kompozicije skočiš in zagrabiš najbolj težak tram, da je to na fotki ovekovečeno, potem pa, ko se kamera ugasne, ga pa spustiš pa spet samo par trsk v naročje in počasi proti tovornjaku …

Kakor koli, ni bilo zelo naporno, še najbolj tečno je bilo v bistvo toliko jesti, kolikor so spekli, ko da nismo bili na Gorenjskem. Ampak res. Ko je prvi krožnik prišel na mizo, sem mislil, da je to porcija za vse, pa ni bila, je bila za posameznega garača! Če bi bili v pravljici, bi lahko napisal, da smo jedli in pili … Aja, ne, ker pijačo je pa mojster Anžič delil in ko se je s tovornjakom recimo odpeljal na deponijo, je hladilnik zaklenil, da se ga kdo ne bi preveč nacedil … Je pa res, da žejen pa nihče ni bil!

Smo pospravili še podnevi, gasilci so pa še oprali in smo spet lahko k hrani sedli, vmes sem pa še k avtu, ki sem ga imel ob gozdičku malce od hiše parkiranega, skočil, da se preoblečem. In ko sem ravno v gatah stal ob avtu in kavbojke iskal, sta iz gozda prišli dve družini s kopico majhnih otrok, večerni sprehod pa to. In je bilo potem vsem malce nerodno, jaz sem pa samo upal, da nihče policije ne bo poklical.

Kakor koli, smo pospravili, zdaj ne bo nobenih izgovorov več, da se ne more v Čaganko, ker je doma pogorišče …