Vse po starem

Danes sva s Klemijem prevzela narezane deske (kakšne tri mesece po naročilu), ki smo jih naročili še za drugi pograd v bivaku in čeprav se je Klemi bal, da bova ves čas poslušala očitke od prodajalca, kako smo neresni in podobno, se je zgodilo prav nasprotno. Človek je bil prav vesel, da smo končno prišli po tiste koščke, pa še v dobro voljo sva ga spravila, ko sva vse skupaj kar v mojo R5 naložila. Je bil Klemi nadvse skeptičen, ali nama bo uspelo, jaz pa nisem niti malo dvomil, res pa je, da se je Klemi potem peljal vso pot s sklonjeno glavo in se butal v desko, jaz sem pa držal z eno roko zadeve, da me niso preveč po vratu praskale med vožnjo in iskreno upal, da nas ne ustavijo polizisti ali da se kdo v naju ne zaleti. Plus sva imela težave, ker na desno nisem nič videl in je bil Klemi ko kopilot pri reliju …

Pograd sva kar relativno hitro skupaj vrgla in je celo pasalo u nulo vse skupaj, dlje sva se pa zadržala potem pri električni napeljavi. Nam je namreč neka životinja žičke pogrizla in nič ni delalo (no, svetilke niso svetile), a je Klemi urihtal. Bi tudi tisto životinjo urihtal, je močno klel, a se je na srečo skrila. Jaz sem medtem pa prebranac nama skuhal, ki sva ga potem kar iz iste sklede še po dnevni svetlobi ob ognju jedla. In ker sva kulturna in s polnimi usti ne govoriva (ali pa sva si res že vse povedala v dolgih letih prijateljstva), sva jedla molče. In ko molčiš in slišiš le presket majhnega ognja ter tu in tam kakšen oddaljen zvok kakšnega ne prevelikega gozdnega prebivalca, presket zlomljene veje v bližnji dolinici zaseka kar glasno. Sem opazil, da je Klemi ko v starih časih v hipu našpičil ušesa in s polno žlico fižola obstal pred odprtimi usti. Je v bistvu otrpnil v času. In ko je v bližini pohojena veja počila še drugič, sem ga s prosto roko zagrabil za koleno. Sem mislil, da hec ne bo uspel, ker prijateljček je zdaj že nekaj let vojak, natreniran do amena, plus v hosti smo praktično že res več ko doma, a sem se motil. Je prijatelj skočil pokonci (ali je žlico spustil v pisker ali jo je vzel s sabo pa se v bistvu ne spomnim) in bil v dveh ali treh malce daljših korakih v bivaku. In je bilo ko v starih časih, ko je skočil v avto in se zaprl vanj, ostali, ki smo bili še zunaj, smo se pa lahko slikali po njegovem … Tokrat vsaj vrat sicer ni do konca zaprl, čeprav je zaradi mojega smeha grozil, da jih bo in da bom potem zaman ropotal po njih od zunaj! Se je pa kmalu vrnil k loncu, ker je kmalu opazil zaradi mojega smeha splašeno srno, ki je povzročala hrup ko medved. Sva v miru potem pojedla brez dodatnih vznemirjanj in se nato vrnila vsak k svojemu poslu, jaz sem se pa vmes še kar nekajkrat začel smejati, ko sem se spomnil na Klemijev pospešen umik. Me je namreč spominjal na človeka, ki ga že krepko kakat tišči, ki le še s težavo elastiko v ritki skupaj tišči, da v gate ne porine in si želi do ne več tako oddaljenega rešilnega stranišča teči, a ne more, ker bi med tekom elastika lahko popustila, ali pa celo noče, ker mu je malo nerodno in se boji, da bi ljudje opazili, kaj se dogaja …

No, pri nas je torej še vse po starem, Klemi se je v bivak (skorajda) elegantno umaknil iz obeh razlogov …

20140805_122606 20140805_153055 20140805_203323