Zavarovanje

Prevajam roman mladega bosanskega avtorja, ki je vojno doživel kot desetletnik. In zgodba otroka v vojni je v bistvu še mnogo groznejša od zgodbe katerega koli vojaka v vojni! Kar uživam v delu, moram poudariti, celo tako zelo, da že dvakrat nisem šel Tomažu pomagat drva pripravljat. Videti je, da bo huda zima, ker Tomaž drva iz hoste spravlja noč in dan!

Jame so malce na izi, a ne po lastni volji, le sotrudnikov ni, ki bi na dno Čaganke rinili, je pa res tudi, da v takšnem vremenu na dno ni za riniti, te mimogrede zalije. In potem kompenziram s prevajanjem, vživljanjem v življenje nekoga drugega. In, spet, uživam. Ko avtor opisuje svoje otroške težave, z lahkoto v vsaki najdem kakšno podobno svojo, kakšno stoletje nazaj. In sem se, ko sem prebral eno od njegovih peripetij, spomnil svoje. In itak je bila vzrok ena deklica, kot vedno. Kaj točno sem napravil, se pravzaprav ne spomnim več natačno (če pa se, pa nočem povedati, ker vsega pa res ne morem deliti), a ko je enkrat ponoči zazvonil telefon, sem takoj vedel, koliko je ura. Takrat seveda še ni bilo mobitelov in ko je zazvonil telefon, je zbudil celo hišo. No, mene ne, sem bil že takrat bolj nočni tič in sem pač dvignil slušalko. Mislim, da sem samo halo izdavil, glas na drugi strani pa je vprašal le, če imam potrjeno zdravstveno knjižico. Sem mirno, kolikor sem le lahko, potrdil, da je knjižica potrjena in da naj ne skrbi ter odložil, očetu pa, ki ga je zvonec prebudil, pojasnil, da je bila napačna številka. In čeprav sem se pretvarjal, da sem kakor kul, sem se v sebi totalno usral. Ampak res! Klical je model, ki mu ni bilo všeč tisto s tisto deklico, kar koli je pač že bilo. Mesto je bilo takrat manjše, no, manj gostiln je imelo in naslednje dni sem moral prav paziti, kam sem zavil, da ga ne bi srečal, parkrat, ko sem se ga malo nasekal, sem ga pa prav iskal, da bi mi pač dal, kar mi je nameraval dati takrat, ko sem bil malo anesteziran, a so me ponavadi prijatelji zvlekli stran.

Je potem minilo kar nekaj časa, ne da bi se srečala, ker tip je bil itak starejši in je študiral v Ljubljani in me med tednom ni mogel loviti, čez vikende smo pa malo bolj privat žurke udarjali in je nekako šlo brez bolečin. In sem na vse skupaj skoraj malce pozabil, saj veste, ko je nevarnost oddaljena, pogum raste in je počasi zima prihajala. Smo se ga ene sobote fino nažrli, pravzaprav smo se ga kar krepko nažrli, to vem pa zato, ker sem domov hodil dvakrat dlje kakor ponavadi, saj sem vijugal po vsej širini ceste, proti koncu mi je šlo tisto opotekanje že krepko na živce. In sem bil prav vesel, ko sem ljubi dom zagledal in toliko že tudi trezen (no, manj nažgan), da sem se odločil še vogal zaliti, da ne bom potem noter ropotal in staršev budil. Z eno roko sem mašinco držal, z drugo sem se pa na zid opiral, da sem vsaj približno pokonci lahko stal in je teklo in teklo, takrat sem bolj pivo pil, in ko je še kar teklo in teklo, da me je začelo že malo živcirati, se je pa začel nekdo krohotati. In itak da je bil tisti tip, ki se je s tisto deklico, ki je bila skoraj moja soseda, spet pobotal in sta grulila za vogalom, potem ga je pa firbec zamatral, kaj to za en konj toliko časa ščije tam ob zid za vogalom. In se je s krohotom, takšnim res zlobnim, razveselil, ko me je zagledal. Me je kar kojci zagrabil, se je menda zbal, da bom pobegnil ali kaj, a četudi bi morda celo hotel, itak ne bi mogel, ker sem bil preveč opotekav na telečjih nogicah, plus scati še nisem nehal, kar je kmalu opazil, ko je po njegovih šminkerskih čevljih malo pošpricalo, ko me je kakor malo grabil že. Je nekaj preklinjal, a sem ga pomiril, naj mi pusti v miru končati in se bova potem kot človeka pomenila in me je spustil, a zelo daleč odmaknil se od mene ni. Sem opravil, otresel in pospravil, potem sem se pa pred njega postavil. Je nekaj pametoval in razglabljal in nakladal in se važil pred tisto deklico, meni se je pa žvižgalo, ker sem bil itak nažgan. Pravzaprav sem bil celo vesel, anestezija je držala, tega sem se zavedal in sem si mislil, da je prav fino, da jih bom takrat fasal, ko ne bom čutil, če bom imel pa srečo, se pa tudi spomnil zjutraj ne bom nič. In je še kar nekaj nakladal in nakladal in sem nenadoma spoznal, da se v bistvu on bolj boji od mene. Je bil en takšen šminkerček, ki se zagotovo še v življenju ni tepel in ko je razlagal, kaj vse mi bo storil, si je morda celo res verjel, ali pa se je le opogumljal. Ali pa je mislil, da ga bom prosil za milost in bi me potem on milostno spustil, kaj pa vem, ne da bi si mazal roke. Glede na to, kako alkoholiziran sem bil, sem še kar trezno lahko razmišljal in če bi bil malo manj nabit in posledično korajžen (ali pa prepotenten), bi malce v tla gledal, kakšno opravičilo izustil in bi blo vse skupaj rešeno brez batin, a ko sem ga gledal, kako se napihuje pred tisto deklico in se napihuje in napihuje, da je bla bejba že čist mehka, kakšnega dedca spet da ima, se nisem mogel ugrizniti v jezik. In sem ga vprašal, če bo z jezikom toliko časa opletal, da se bom zaradi prepiha prehladil in umrl ali kaj in model se je takrat pa res razjezil. Sem kar videl v očeh, ko je dojel, da bo obljubo moral izpolniti, če bo hotel ohraniti obraz. Je pristopil čisto do mene in še bolj sikal grožnje, kaj vse mi bo naredil, mene je pa takrat ves strah minil in sem mu mirno rekel, naj za božjo voljo že nekaj stori, ker da sem pijan ko čep in da bi rad šel spat, ker komaj stojim kot homo erectus. Je povsem prebledel, stopil korak stran od mene in si teatralično začel natikati usnjene rokavice. A ni mogel iz svoje kože, ko si je tako teatralično natikal tisto kravjo fensi kožico, je spet začel blebetati in prepričan sem, da bi se tudi tedaj še lahko izmazal brez batin, a takrat sem bil pa res že čisto togoten in res željan batin. In sem spet nekaj pametnega zasikal v smislu, da če bo on še kar govoril, da bi me tista deklica pa morda lahko malo podprla ali pa kaj podobnega, takrat je bilo pa konec heca. Sem na pravi gumb pritisnil, sem videl v njegovih očeh. Je stopil še korak nazaj, da bo večji zalet, jaz sem pa kot krava pred zakolom stal tam pred njim. No, pravilneje bi bilo reči, da sem se majal pred njim. Ko je že skoraj krenil z bombo, sem se pa spomnil nečesa in poprosil, če lahko za sekundo počaka. Se je zaustavil, prav firbčen, ne vem, kaj je mislil, da ga bom vprašal, a sem mu samo povedal, da ima to priložnost, ko se ne bom branil, samo takrat in naj jo dobro izkoristi, ker potem bova kvit, če bo še pa kdaj kasneje kdaj poskušal, ker je bil in starejši in verjetno močnejši, bo pa drugačna pesem. Da ga bom pa potem s kakšnim štilom od sekire poiskal in da jaz pa ne bom toliko blebetal kot on, v to naj bo kar prepričan. Je pokimal, da razume in da bova po tem kvit, si še enkrat popravil rokavico, zamahnil in skočil proti meni …

Saj velikokrat res nisem bil v pretepih, a tu in tam sem pa vseeno po kljunu dobil, sem vedno rad (in nehote) rinil v težave, zato sem vsaj približno vedel, kako se stvarem streže. Sem imel usta zaprta in zobe krepko stisnjene, plus pripravljen sem bil, da se v hipu vržem nazaj, ko me bo dosegla njegova pest, da vsaj malce amortiziram udarec. Ko bom na tleh pa v položaj fetusa, da med brcanjem zavarujem vitalne dele in bo minilo. Še vedno je. Al se človek zmatra al pa organizem stikalo pritisne in se luč ugasne …

Kljub alkoholiziranosti sem vse lepo preštudiral in celo refleksi so bili dokaj dobri, kar me je zelo začudilo, a ko me je njegova pest dosegla, sem v hipu spoznal, da vse skupaj ne bo nič zaleglo. Kmet me je z vso močjo boksnil v trebuh! Sploh nisem mogel verjeti, ko sem padal na tla! Ko se je njegova pest bližala, sem se sam malce že skoraj nazaj vrgel, misleč, da jih bom po moško po kljunu dobil in sem nehote trebuh izspostavil in povsem nenapete trebušne mišice. In ko sem se v groznih groznih bolečinah zvijal na mrzlih tleh in nisem mogel dihati, sem se krohotal kot nor. Ker tudi brc ni bilo, itak da ne, človek je bil v bistvu en čist navaden mehkužec. Celo roko mi je ponudil v znamenje miru in da sva kvit, celo na noge mi je poskušal pomagati, a nisem dovolil, ker cem moral ležati na tleh povsem skrčen, drugače je preveč bolelo. Tudi pri smejanju je bolelo, a si nisem mogel pomagati …

Itak da sem potem vsem povedal, kako je videti kaznovanje pravega možaka in so se vsi potem norca iz njega delali, a mi je dal mir, se je očitno preveč bal tistega štila od sekire. Pa s tisto deklico tudi nista bila potem več dolgo skupaj, čeprav pri tem pa nisem imel nič, dasiravno je kasneje tu in tam vseeno kdaj namežiknila, če sva se že srečala. A me ni več zanimala, se mi zdi, da sem se z njo pohecal bolj zaradi tistega šminkerja, kaj pa vem. In enkrat kmalu po tistem jo je povozil avto. Se mi zdi, da sem pred leti slučajno videl njen grob, a nisem povsem prepričan …