Home > Razno > Cepec

Cepec

24. septembra 2014

Me kar dolgo ni bilo in potem nekateri prijatelji začnejo celo malce pogrešati. Danes se je na kofe najavil gospod Grah. Je prišel med službenim časom, kakopak, ker popoldne mu nihče ne plača, da pri meni bogu krade dneve! Na hitro je povprašal, kako je bilo v Srbiji, potem je pa seveda moral razložiti, kako je bilo z njim, kar se nisva videla. Je bilo kar OK, pravzaprav celo standardno, le z biciklom je pogrnil in si dokaj dobro ramo zjebal. Plus hrasto je na nosu fasal, ki jo je ves čas, kar je bil pri meni, praskal, da sem se počutil ko kolerični mladi očka, ko sem vpil nanj, naj jo pusti na miru. Na srečo je potem grozdje opazil na mizi in si je roke malo zaposlil, mojih večnih opozoril, da naj končno z nevarnega bicikla presedla na avto kakor ves normalen svet najinih let, je pa preslišal. No, ni preslišal, v zrak je skočil, da ni on kriv, da je en downhill peljal, prvič po tisti progi in mu prijatelj, ki je tam že bil, ni povedal, da je na progi skakalnica. Plus po cesti je gor rinil, ker je lažje in si gospod Grah ni mogel proge ogledati. In je potem v eni uri v detajle povedal, kako je progo polagal po tistih bankinah in kako super mu je šlo, dokler na skakalnico ni priletel ter samo oči uspel na debelo odpreti, potem je pa že pokalo. Sem ga sočutno vprašal, če je s kolesom vse v redu, ker je opisal tako doživeto, da bi moralo biti po vsej logiki kolo za na odpad, pa je zadovoljen prikimal, da kolo je OK. Poznam prijatelja, vem, kaj bi ga bolelo. Zjebana rama se bo že zacelila, grozna hrasta na nosu ga enkrat za spremembo vsaj malo zaposli tudi v službi, da ima kaj početi, če bi pa kolo šlo k vragu, bi bilo treba pa krepko v žep poseči! Ko je vse razložil, kako se je prekopiceval, si je naslednjo uro vzel pa za boganje čez človeka, ki mu ni povedal za skakalnico. Vmes je pa seveda na vratih spet pozvonilo in se nama je pridružil še Igor, prvo pero Dolenjskega lista. Eden brez drugega itak ne moreta in sta se srečanja razveselila, kot da se že štiri ure nista videla. Gospod Grah je najprej nanjga skočil, kaj je spet pisal o njem, da ga je šef vprašal, če ne ve, kakšno funkcijo ima (pod fotko je bilo namreč narobe napisano), Igor se je pa branil, da on ni nič pisal, da je pa tisto fotko videl v glasilu neke osnovne šole, katere učence je gospod Grah po hosti pred dnevi sprehajal. Sem mislil, da smo zadevo razčistili, ker sta se oba pomirila, vmes je pa moralo prvo pero Dolenjskega lista po telefonu še neke poslovne zadeve nujno urediti, kar je spet povzročilo ogenj v strehi. Da če se lahko malo bolj potiho po telefonu pogovarja, ker se on pa medtem ne more z mano pogovarjat ker da ga na miljon zanima, kako je bilo z mano v Srbiji. Smo malo vlekli in porivali, vmes smo pa spet na gospoda Graha padec prišli. In je vprašal Igorja, če je komu povedal, kako ga je tisti prijatelj zajebal, ker mu za skakalnico ni povedal in je Igor kategorično zanikal, da bi kaj govoril o tem komur koli (na obrazu mu je drugače pisalo), ampak se je itak izkazalo, da ga je vprašal, če mu je že povedal, kako ga je zafrnknil in ne, če je že komu naprej nesel …

Kakor se rado zgodi pri njiju dveh, smo se pa potem nenadoma znašli nekje povsem drugje. Kako smo do tam prišli, se mi pa niti sanja ne, čeprav sem zdajle kakšne pol ure poskušal v spominu obnoviti potek dogodkov. Sprožilci pri njiju so povsem čudni, vam povem. Sta bila nenadoma v eni debati z jadralnim padalom, kako je gospod Grah čakal na manjši veter, Igor ga je pa silil, naj vzleti, ker še nikol padalca od blizu v zraku ni videl in mu je celo pomagal padalo ravnati pri levem kotu, kjer je bila črka T ali kaj, nisem povsem razumel, ker sem večino stvari itak preslišal, sem se preveč na glas rolal. Sem razmišljal, če bi previdno telefon vzel in zadevo posnel, a sem vedel, da bi nemudoma umolknila, če bi videla, da snemam, zato sem raje samo užival. Sta se klala, kot da je včeraj eden drugemu ženo spridil (pa sem prepričan, da zaradi česa takšnega niti glasu ne bi povzdvignila!), ko je pa trebuh le preveč bolel, sem vprašal, kdaj je bilo to. Tisto s padalom, zaradi česar sta se klala in še čisto vsak detajl poznala! Sta oba v en glas zavpila, da leta 1992 in potem še sama bruhnila v smeh. Ko sem ju vprašal, če imata kaj bolj svežega, recimo od lani, o čemer bi se tudi lahko malo spičila, je pa gospod Grah privlekel štorijo o tem, kako je dajal intervju za televizijo, Igor ga je pa od blizu fotkal, da je prav nagravžno škljocalo in se potem ni mogel zbrati in pametno odgovarjati, ker je ves čas razmišljal, ali lahko skoči in prijatelju glavo razčesne. Potem je Igor skočil, da to ni bilo lani, da od lani imata nekaj drugega in smo bili spet na začetku … Vmes sta se pa še s cepcem obkladala in se še glede tega sklala, če je cepec rekla Tinkara Rožletu al je Kosobrinček rekel Kekcu al kako že …

Potem se je na srečo približala ura, ko morata štempljati kartice za šiht in sta počasi vstala, pomirjena, ker konc šihta je le konc šihta, a ko sta na kolo sedla, da se odpeljeta vsak v svojo smer, je Igor, ki že ene par let ni sedel v kajaku, glasno razmišljal, če bi šel pa malo v kajak in na reko, ker bo vsak dan nižja in ne bo užitka. In je gospod Grah, ki ima pa ramo zjebano in ne more veslati, v zrak skočil in sta se še med kolesarjenjem malo klala, ampak to že ni bil več moj problem, ker sem se vrnil na vrt, da en kofe v miru spijem.

grh&igi

Comments are closed.