Deset dni me ne bo, odhajam v Srbijo na CRT. Trening reševanja iz jam. Se tega veselim, trening je pomemben, bolj ko vadiš, lažje bo šlo, če bo šlo kdaj, bognedaj, kaj narobe. Pa pozvoni poštar s priporočeno pošiljko. Od ministrstva za obrambo. Odprem kuverto, vzamem papir ven in bi me kmalu kap. Dobil sem poziv z ukazom, da se moram dne tega in tega ob uri tej in tej (no, bodimo točni; ob 5. uri zjutraj!!) zglasiti v uniformi v Državnem logističnem centru. V uniformi! Sem za hip celo pomislil, da česa ne vem in da je z Doba kakšna vojska krenila in da smo spet tam. So se mi res malce roke zatresle, potem sem pa bolj podrobno prebral in opazil, da je poziv od Civilne zaščite, uniforma je pa oblačilo moje “organizacije”, ki sem jo zadolžil. Sem si oddahnil in odšel v dnevno sobo, tam bi pa mojo predrago soprogo skoraj kap, ko sem mahal s tistim z milijon štemlpji ožigosanim uradnim papirjem. Da kaj sem spet naredil, je tiho vprašala. Spet?!? Že dolgo nisem napravil nič takšnega, da bi dobival uradne pozive, čeprav, kazni za napačno parkiranje so ponavadi tudi bolj v stilu Vojna in mir, si rad-bi-bil-policaj-pa-me-ne-marajo-redarji dajo duška pri opisavanju storjenega zločina …
In sem se spomnil nekega drugega poziva, bolj pomembnega ter seveda v romanu (Neizstreljeni naboj, za manj redne bralce) poiskal ustrezno poglavje:
Nepoučen opazovalec, ki bi ju kradoma opazoval, bi si zlahka ustvaril napačen vtis o majhnih kriminalcih, ki so ju zalotili, in sedaj čakata na postopek pred sodnikom za prekrške, tuhtajoč, kakšno kazen jima bo pritisnil, a se ne bi mogel bolj motiti. Res sta bila živčna, ampak iz povsem drugih razlogov.
Z ostalimi sta hrupno proslavljala osamosvojitev republike pozno v noč in zjutraj po lastnem mnenju prespala začetek vojne. Križo je ves blazen prinorel k Šimetu že nekaj po osmi uri zjutraj, ga prisilil, da je vstal in sta potem skupaj gledala prodiranje tankov v Mariboru. In poslušala poročila o prvem oboroženem konfliktu na Pogancih. Ob devetih dopoldne sta že bila na prizorišču, a ju je prestrašen, oborožen federalec nagnal, čeprav jima je Rac z druge strani barikade mahal, naj prideta k njemu. Bil je pijan kot čep. Od tam sta se napotila na štab TO in se javila kot prostovoljca, ker pa nista imela vojaške opreme – oba sta zaradi osovraženih mirnodobnih orožnih vaj uspešno pretentala vojaško komisijo in so jima v razvid zapisali, da sta invalida –, ju niso vzeli. Dežurni častnik, hladnokrven, kot da Slovenija ni v vojni, se jima je lepo zahvalil za ponudbo, ju vpisal v seznam, potolažil, da držijo položaj v rokah, in ju napotil domov. Z avtom sta se vozila po mestu, od barikade do barikade, pri vsaki sta poznala koga, ki jima je natrosil najnovejše novice, ko pa sta precenila, da se je izmena na štabu zamenjala, sta se spet prostovoljno javila drugemu dežurnemu častniku. Ta ju je spet poslušal, povprašal po opremi in se jima nato lepo zahvalil ter ju poslal domov. Na seznam ju ni vpisal, ker sta na njem že bila, dva invalidna bedaka brez vojaške opreme med prek sto prostovoljci z opremo, a brez orožja; vedela sta, da imata le majhne možnosti, da ju vzamejo …
Še isti dan sta poskusila na policiji, ki je svojo oborožitev tudi že razdelila in prostovoljcev ni sprejemala, so ju pa seveda dali na seznam.
Po neprespani noči – Križo je, normalno, prenočil pri prijatelju –, sta se že navsezgodaj odpeljala pred občinski štab v upanju, da se bo le kaj našlo zanju. Ura se je bližala kosilu, sonce je neusmiljeno pripekalo, novice z Medvedjeka so prihajale vsake pol ure, onadva pa sta z najmanj petdesetimi prostovoljci nestrpno čakala pred zgradbo na kakega častnika, ki bi ju želel poslušati in jima pomagati; vsi so le nekam hiteli, nihče se ni hotel ustaviti.
Šime je odvrgel čik in brez zanimanja spremljal njegov let. Z živci je bil povsem na tleh, ko je mednje stopil častnik in so se vsi v hipu zbrali okoli njega. Na kratko jim je poročal o poteku bojev na Medvedjeku – naši se držijo odlično! –, potem pa jim je z opravičujočim obrazom razložil, da so razdelili že vse orožje in da novih vojakov ne sprejemajo; stoično je sprejel glasno neodobravanje mladeničev, ki so bili vsi do zadnjega mnenja, da ravno oni manjkajo, pa bo Slovenija zmagala!
»Če prinesem svojo pištolo, me boste sprejeli?« je vprašal mladenič z obrazom, prekritim z mozolji, in v hipu požel zavistne poglede ostalih; pozornost mu je očitno godila, kajti zrasel je najmanj za glavo in junaško izprsil vdrte prsi.
»Ja, seveda,« mu je utrujeno pokimal častnik, »kar prinesi jo, takoj te vpišemo …«
»Hja,« je nenadoma zamencal fant z mozoljastim obrazom in zardel, »bo kaj narobe, ker nimam prijavljene?«
»Ne, seveda ne,« se je nasmehnil častnik in ga potrepljal po ramenu, »ti kar prinesi pištolo, ne glede na vse. Vojna je …«
»Če jo boš lahko tudi odnesel, se bomo pa po vojni zmenili,« je navrgel Šime in požel glasen krohot, v katerem pa ni dolgo blestel, kajti opazil je znanca, za katerega je vedel, da se je v teritorialni visoko povzpel. Stekel je proti njemu in ga brez pozdrava vprašal, kakšno funkcijo ima, a si z uradnim nazivom znančevega položaja ni vedel pomagati, saj se mu niti sanjalo ni, ali ima oseba na takšni funkciji možnost vplivati na to, koga bodo vzeli v teritorialno; opazil pa je pozivnik za pasom, kar mu je vzbudilo rahlo upanje, da iz vsega skupaj le nekaj bo. Avbar je bil na smrt utrujen – povedal mu je, da že tri dni in tri noči ni spal in da možnosti za spanec tudi v prihodnje niso rožnate, kajti na Medvedjeku jim slabo kaže, da se bo pa zanj zagotovo zavzel. S pestmi si je mencal od nespanja rdeče oči, da se mu je skoraj smilil, a vseeno niti za centimeter ni zaostajal za njim, ko je hitel v pisarno, in ga je izpustil šele, ko je štabnemu častniku ukazal, da ga mora rekrutirati. Skakal je do stropa, potem pa izprosil vpis še za prijatelja, ki ga je rešilo le to, da je bil medicinski tehnik – te so jemali brez omejitev, kar mu je povedalo, da vse skupaj ne bo povsem nedolžno. Za hip se je zamislil, potem pa dobro novico stekel povedat tudi Križotu; smejala sta se, da celo v vojsko ne moreš priti brez zvez in poznanstev …