Home > BlogXtreme > Malica

Malica

5. septembra 2014

Pred leti je bilo moderno na malico hodit k Puglovki. To je bila ena taka stara gostilna pod Trško goro, nič fensi, dve babici sta domače kokoši pekle. In so vsi obrtnički in občinarji in podobni velepomembneži tja na malico hodili. Enkrat je prijatelj nasral tudi mene, da sem se mu pridružil in mi ni bilo nič jasno. Le dve jedi so stregli, ali pol pečene kure ali pa celo, in le dve pijači so točili, ali čistih dvadečka al pa švoh špricar. In nobenega delavca fizikalca tam nisem opazil, ki bi potreboval tako močno malico, kot rečeno, bolj šminkerčki. Ampak je lavfalo, ko sta babici umrli in se je nov lastnik lotil popravila strehe, je med trami našel kup (ampak res kup) jugoslovanskih bankovcev. To je bilo malo pred uvedbo evra …
Zakaj razpredam o tem? Ker mi je gospod Grah okoli desetih zvečer poslal SMS, da sicer zihr že spim, a da ga vseeno zanima, če bi naslednji dan kam skočili. To pomeni samo jamo, ker je bil napovedan dež in potem zanj ni druge akcije kakor luknja. Sem mu napisal, da lahko greva v Južni rov Čaganke, ki edini ni potopljen in da naj kar pokliče, ko bo odspal merico v javni službi. Da ga povabim na malico na 250 metrov pod zemljo, na juhico s kofetom, da ko ven prideva mu bom pa še gobice z jajčki spekel. In sem iz zmrzovalnika vzel skoraj kilogram letošnjih lisičk in jurčkov (pošteno kupljenih na tržnici!), 6 jajc in kislo smetano sem ženi iz hladilnika pajsnil, kilogram kruha sem se pa namenil dopoldne kupiti. Jap, nekdo morda poreče, da je to kar veliko hrane, a gospod Grah je ješč, to vsi vemo in je bolje več vzeti kakor pa se z njim bosti in po možnosti še lačen ostat. Malo pred polnočjo me je pa še prvo pero Dolenjskega lista Igor obvestil, da bo danes prispevek o mojem mladinskem romanu in malce med vrsticami namignil, da bi mu kakšen kofe magari pasal. Sem mu z obžalovanjem povedal, da greva z gospodom Grahom v Čaganko in se je še on prijavil. Ne za v jamo, na malico. Da bo šel z nama, gor malo bral in malo po hosti postopal, pol nama bo pa še večerjo skuhal. In sem dal še pol kile gobic ven iz zmrzovalnika, ženi pajsnil še 4 jajca, pa na listek sem si zapisal, da moram dodatno kilo kruha kupit. Jap, novinarski posel je tudi naporen in človek je še bolj ješč kakor gospod Grah!
Dopoldne sem vstal prvi, da se pripravim, a sem potem v miru kofetkal in časopise bral, ker javni uslužbenci, ki jim malica pripada, četudi si frej ure vzamejo, si malice pač ne pustijo vzeti in so skočili na taveliko pico, je pa na kofe prišel Igor, ki je malico pa odpovedal. Da ima obveznosti. Zato sva z gospodom Grahom, ko je zlistil pico in se primajal na kofe, pobrala Srečka in smo pičili. Dokaj zgodaj, v jamo smo vstopili ob 13. uri, pa se niti na en kofe nismo ustavili, kakor je že ponoči bogal javni uslužbenec, da se bomo, da me pozna! Srečko je bil pameten in je ostal na koncu tretjega brezna, kjer je nek prehod malo širil, midva z Grahom sva pa dol pičila. In nama je šlo prav olimpijsko in hitro, dokler nisva prišla do stropne rinke. Kjer je, ko je visel ko salama, začel pizdakat, da bi lahko kakšno akcijsko fotko napravil, ne pa samo ko kofete pije in juhe je. In sem vzel fotoaparat in par fotk pritisnil, potem je pa človek izkušen jamar počasi dol krenil, a na srečo še pred mano opazil, da je zavoro narobe vpel. In je potreboval ene pet minut, da je popravil, pa je spet narobe vpel in je potreboval še pet minut, potem je pa prav vpel, a se mu je vponka narobe obrnila in je spet pet minut popravljal, ko je končno vse popravil in že skoraj dol se odpeljal, je pa še mene zbogal na žive in mrtve. Da kaj ga imam za fotkat, ko se potem povsem zmede in napako naredi …
V Gorenjskem prehodu sem filmček posnel, da se vidi malo akcije (ampak se nič ne dogaja, samo deset minut plazenja v ožini!), ko sva na delovišče prišla, sem pa kofe scmaril, preden sva se dela lotila. Potem je gospod Grah na delovišče odšel, meni je pa naročil, naj blejsko juho kar skuham, da jo bova potem samo pogrela, ko končava, da bo tako boljše, da ne izgubljava časa. In sem juho kuhal ko bumbar (mislim, gledal sem, kako je v 15. minutah počasi zavrela!), gospod Grah je pa širiti začel kar na sredini, ker je bilo naprej tako ozko, da je že pozabil, da sva bila kakšnih deset dni nazaj že daleč naprej. No, sva se potem odplazila do konca in se igrala z blatom in tolkala kamen, enkrat vmes je pa izjavil, da ga malo psiha navija, da je tako ozko, da ima občutek, da mu zraka zmanjkuje in sem se jaz zapodil v ožino. On je pa odšel malo »na zrak«, tja, kjer sva imela kuhalnik, je verjetno pica že popustila in je “malo” juhice spil. Ampak sem bil vesel, da se je podprl, je potem še bolj zavzeto delal!
Ven sva pičila okoli šestih in ker je bil na sedemdesetmetrci pravcati potop, sva kar pohitela in okoli pol osmih že srkala Srečkovo juhico in kavo, malo kasneje smo pa še gobice z jajčki in čebulo pomalicala in bili že okrog desetih doma. Jutri bo malica pa spet pri meni na vrtu, ker vsak dan pa že ne moremo jesti na tako čudovito eksotični lokaciji …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. 7. septembra 2014 at 19:50 | #1

    Ja, pa na zahvaljujoč vam, vi ste razširl glih tolk, da se komaj čez pride, kukr da vam potem zunej nismo malice dal! 🙂

  2. MarkoZ
    7. septembra 2014 at 12:06 | #2

    Vidim, da je že prava avtocesta ta prehod ratal 😀

Comments are closed.