Matic na koncu poči

Enkrat davno sem nekje videl fotko, kako žurajo piflarji. So sedeli ob soku, vsi v nekih puloverjih nemogočih barv, vzorcev in krojev, ki so jim jih spletle mamice, z debelimi očali, v njihovi družbi morda samo ena bejba, pa še to si vedel samo po malo daljših laseh, da je pač nasprotnega spola. In sem se tiste fotke nehote spomnil, ko smo nekje v Srbiji sedeli zadnji večer skupaj udeleženci mednarodne jamarske vaje in žurali. Bili smo iz vsepovsod, Hrvati, Slovenci, Bosanci, Makedonci, Bolgari, Makedonci, Srbi, Albanci, Črnogorci, celo en Turek je bil med nami. Nekdo je na kitari brenkal stare jugouspešnice, ki so jih znali vsi in jih ob pivu in žganju prepevali na ves glas. No, ne ravno vsi. Tiste fotke sem se spomnil potem, ko sem si za hip ogledal sceno: na enem koncu terase vsi, ob polnih mizah steklenic in kozarčkov, s pesmijo na ustih, za eno umaknjeno mizo pa Marko E., Matic in jaz. V težki debati o tem, ali je trojno sidrišče iz gurtn in z neskončno zanko na enem drevesu standard ali sta res lahko samo dve, kakor so na vaji trdili Srbi. Pesmi torej na ustih nismo imeli, da smo imeli pa vsaj pijačo na mizi, gre pa zahvala Marku E., ki je enkrat odločno udaril po mizi, da bomo spili še eno, vstal in se vrnil s tremi kokakolami. Že tretjič zapovrstjo! In smo se za hip umaknili iz strokovne debate, ko smo na steklenicah brali hecne napise ter se zabavali do nezavesti. Na moji je pisalo, naj pričakujem tri poljube, na Markovi pa, da pride čez tri minute!
Da bo zabavno, sem vedel že, ko smo se dol peljali, saj so bili sopotniki vsi nekadilci in so kar tekmovali, kdo bo bolj proti, da za čik zaustavimo, samo na srečo so se pustili kakšnemu pivu premamiti, plus kar pogosto smo ustavljali, ko jim je tesnilo na lulčku puščalo. Predavanje že prvo popoldne do večera, naslednji dan zjutraj (in potem vse dni) ob sedmih že zajtrk, potem akcija v steni do mraka! Zgodnje vstajanje me je najbolj hecalo, saj sem komaj zaspal prve dni, pa je že Matic, s katerim sem si sobo delil, tečnaril, da moram vstati, da Maks ne bo čakal. In ko sem ves zmečkan prišel v restavracijo, je že čakala kraljevska pojedina s kupi mesa in kruha. Zjutraj! Res, da smo cele dneve garali, za kar potrebuješ energijo, a sem vseeno raje kmalu streniral Filipa, da mi je najprej ene tri kofete zapored skuhal, da sem zakurblal, sploh odprl oči.
Prvi dan smo imeli preverjanje jamarske tehnike, da so nas lahko razdelili v dve skupini. Prvo skupino z malce manj znanja sta prevzela Maks in Marko Z. ter iz njih poskušala narediti specialce, celo v prvo specialno skupino sta jih motivacijsko preimenovala, čeprav ni dosti pomagalo. Ker smo jih mi iz druge skupine, ki smo jim dovolili nosila nosit, ko smo jih s štrikov sneli, preimenovali v skupino s specialnimi potrebami. Saj so bili pridni, nič ne rečem, a kaj, ko se je bilo tako lepo hecati z njimi, čeprav nam tega Maks in Marko Z. nista dovoljevala. Sta bedela nad njimi kot koklji! Sem malo pred obiskom veleposlanikov in TV ekipe in komandantov različnih služb za katastrofe iz različnih držav, za katere smo na koncu pripravili prikaz izvleka nosil, nahecal prijatelja Makedonca iz specialne brigade, da dobi za pivo, ko prepleza prek deviacije. Se je zapodil na štrik in vse delal po pravilih, le ko je zaklenil zavoro, ki jo pač moraš zakleniti, kar pomeni, da je parkrat ovil vrv okoli nje, je ni zmogel več odkleniti. Je izgubil ključ! In ko je prelival hektolitre znoja in sem jaz čakal, da me napad smeha mine, da mu grem lahko pomagat, je na pomoč že nesebično kot Tarzan skočil Maks in ga rešil. Malo zato, ker so bili pomembneži že za ovinkom in bi se morala vaja začeti brez bingljajočega Makedonca sredi poligona, najbolj pa zato, ker so res skrbeli za svoje varovance!
Saj za nas v drugi skupini so tudi skrbeli! Aleš je po koncu vsake analize največ fotk mene in Matica kazal, kaj vse nisva naredila prav ali kako naju je napadel črnogorski sindrom in sva kje počivala. Celo moje popolnoma zakurjene rokavice so bile zanj dokaz, da sem šalabajzer, ki ne zna svojega posla, saj bi zaviranje moral prepustiti protiteži. Kar je povsem res, tako se človek nauči. Pa z živimi prispodobami tudi. Sem zavoro blokiral po manevru in je povedal, da je to isto, kot bi imel samo spodnji del kondoma, kukr en šal, kar je brez veze, saj edino pr glav strelja, tam je nevarno. Evo, tako se človek nauči in zapomni, vam povem! Marko E. je tudi za naju skrbel, naju je na najbolj zahtevne manevre pošiljal. In sem se mu sprva še zahvaljeval, ko sem plezal kakšnih 40 do 50 m visoko v steno, da pripravim manever, a ko sem se v enem dnevu gor povzpel že sedmič, hvaležnost ni bila več tako topla. Še celo Srbi so se čudili, da kadar koli gor pogledajo, nekje visoko jaz bingljam. Matica so pa še k bolj zahtevnim manevrom pa v edini ozki prehod poslali, da se je kljub soncu tam skoraj podhladil. A nisva nergala, saj če delaš, čas hitreje mineva pa še naučiš se sploh česa. Med različnimi službami je ogromno majhnih razlik in šele s skupno vajo se lahko navadiš nanje. Pa pri tem je še nekako šlo, saj ni šlo za kaj bistvenega, le pri jeziku je bil večji problem. Ukazi so bili angleški, znanje angleščine pa ne prav povsod enako visoko. In so bili ukazi pač včasih malo hecni. Popusti do konca je bil recimo Release skroz, hecen je bil tudi Prošao stretcher ter podobno. A to je bolj jezilo naše inštruktorje, mi smo se razumeli. Poleg jezikovnih težav so bile tudi merske, Žana mi je namreč zaupala, da sta ji Marko E. in Aleš različno pokazala, koliko je 15 cm, kolikor vrvi naj bi kukalo iz zanke. Nacionalnost ni bila pomembna, saj so skupaj delali vsi, celo Srbi in Hrvati, še najbolj smo se hecali Slovenci med sabo. Ker se imamo radi. Pa dobro šalo tudi razumemo. Sem prepričan, da se je Marko Z. smejal, ko se je boga Makedonka kar naenkrat začela izmikati njegovi družbi in da je potreboval kar nekaj časa, da ji je razložil, da sem se samo hecal, da nima zares toliko kot ona stare hčerke! Ja, tudi nekaj mladih in fletnih deklic smo imeli, ki so prav kakor mi garale, so povzročale slinjenje in ponoči je kdo verjetno tudi pod šotorom spal. Marko Z. se kaj dosti ni sekiral in je pač poskušal, kajti po njegovi teoriji moraš domov šele, ko ob vohanju konzerve s tunino začutiš vzburjenje. Matic je bil tudi vesel, da so bile z nami, ker drugače bi imel ful dolge nohte, saj pravi možaki pač nimajo škarjic za nohte s sabo …
Vsak dan smo torej delali na polno, inštruktorji so nas terali, kar je prav, zvečer pa še predavanje potem. Ker so tudi inštruktorji samo ljudje, je bilo ponavadi kratko, da smo se lahko potem še malo sprostili in pozabavali, le Turek nas je enkrat malo pohecal, ki je predavanje pripravil s 47 slajdi in je kar trajalo in trajalo. Smo se mu maščevali tako, da smo nadenj poslali potem Aleša, ki se je z njim zapletel v pogovor in ko sem že v posteljo odhajal, sem ju še opazil pri debati. Je bil bogi Otomanec stisnjen v kot, ni imel izhoda, kakšno jamarsko vajo bomo posledično zagotovo tudi v Turčiji kmalu imeli! Aleš pač zna, tle ni kej.
En dan bi morali v jamo, ki se nahaja sredi vojaškega poligona in ko smo se pripeljali do tam, je pokalo kot za stavo. Je imela njihova aviacija vajo skupaj z artilerija. Domnevam, da Albance, Hrvate in morda Slovence bi celo spustili naprej, a se je večina raje odpeljala na drug poligon, nekaj nas je pa počakalo, da so se nastreljali in smo se proti večeru samo spustili v brezno, da razopremimo. Gor sem se prvi podal s domačinom Radetom, natreniranim mladeničem, ki sem mu prej cel dan trobil, kako v jame hodim in kakšen kralj sem in itak da sva morala tekmo udariti, ker sta bila ravno dva štrika. Že po dvajsetih metrih, ko sem umiral, a sva bila še vzporedno, sem obžaloval, potem sem pa prišel do zamudnih prečnic (pritrdišč je bilo na 100m kar 23!), kjer je mladec nabral takšno prednost, da sem priznal poraz in upočasnil. A je potem on prišel do zahtevnega prečenja in zabremzal, da sem spet šanso zagledal in sem si rekel, da enkrat pač itak moram crkniti in sem potegnil in sva ven pokukala skupaj, po triindvajsetih minutah. Pustimo ob strani, da sem bil moker, kot da bi v vodo padel in da se je malo manj zadihan mladenič prostodušno zlagal, da se je malo nazaj držal, v zahvalo so nas potem vse v največjo špelunko (Tamo daleko se imenuje!) z živo muziko povabili. To pač človek mora doživeti in s Hrvatom sva tako noter padla, da sva potem v prostoru s povsem nabitimi srbskimi mladci, ki so prav kot midva uživali v petju srbskih narodnih, povsem pozabila najini nacionalni zastavi na oblačilih skrivati! Pive in žganje so tekli v potokih, deklica v povsem oprijetem elastičnem miniču, ki ji je komaj sramne ustnice prikrival, pa je pela, da je bilo veselje. Menda je grozljivo fušala in menda ji je zob manjkal, ampak itak moj pogled ni segel tako visoko. Je en mladec prišel do mene (no, opotekel se je!) in čustveno rekel, da si lahko izberem katero pač hočem pesem (so naši srbski kolegi naročili rundo tudi za sosednjo mizo, kjer so najbolj nabildani sedeli!), da jo bo zapela, on jo bo pa plačal in sem se moral res zadrževati, da nisem Še kiklco prodala bom … naročil. Ja, Hrvatovo besno cukanje je malo pomagalo, ampak sem bil kar pogumen, ker sem imel načrt – če bi skočili, bi samo na šahovnico na njegovi jakni pokazal!
Aleš je nekje na sredini treningov zbolel (menda so mu tečajniki podtaknili kaj, saj so se ga bali ko hudič križa) in je bilo potem na vseh vajah bolj veselo, ko niso rabili ves čas oprezati, kje je on, a zjutraj je bilo vseeno težko vstajati. Enkrat mi je celo uspelo pred Maksom vstati, ki ga je nočna mora tlačila (je sanjal, da ga en bosanski tečajnik s plastičnimi kopji v glavo cilja, je povedal ves zgrožen, če ga je pa direkt v usta ciljal, pa ni vedel!) in sva z Maticem kar peš krenila proti zbirnemu mestu, a naju je nekje na sredini zaustavil pes, ki je za sabo vlekel dolgo ketno! In je kar lajal proti nama in se nama počasi bližal, dokler nisva črte potegnila, zavpila, da s Slovenci se srbski pesjanar ne bo zafrkaval in je obstal, vmes se je pa ne srečo Jani iz Civilne zaščite pripeljal in naju rešil. Pa mimogrede mu še ni bilo jasno, kako sva se lahko tistega podhranjenega cucka bala, ki iz velikega avta res ni bil videti kaj posebej nevaren.
Ja, ves čas se je dogajalo, veliko dela, veliko heca. Soseda Makedonca, ki je domov prispel okoli pete ure, sva enkrat zbudila le z udarci po vratih in vpitjem, da je prišla policija in je končno vstal, en dan se je nek model (spali smo na neki domačiji) v beli halji že navsezgodaj spravil prasca zaklati in mi je bilo grozno, Maks je hotel pa videti, kako ga bo. Nisem dovolil, da se nama mudi, sem trobil, a je potem v kombiju prijatelj oponašal tisti grozljivi prascev boj za življenje in je bilo, kot da bi vseeno tam stal in poslušal …
Zadnji večer smo vsi diplome dobili, celo Aleš se je uspel sestaviti, smo se malo zabavali in tako, okoli polnoči sem se pa domov odpravil. Ker sem pameten. Kdaj je Matic prikolovratil, ne vem, menda okoli pol štirih, sem se samo za hip zbudil in ga opazil, da sedi na robu postelje. Čez pol ure, ko je nekaj zaropotalo, se je ravno s tal pobiral in spet sedel, ves utrujen, zjutraj sem pa jaz prvi vstal in ga brcal, da mora vstati, da gremo domov. Kralj kraljev se ga je šel zadnji dan nafukat do nezavesti in je med pospravljanjem stvari umiral, se je vsake tri sekunde nekam naslonil in kar zaspal, da sem ko narednik v vojski ob njem stal in vpil in ga komandiral, potem vsa pa končno stvari v kombi odnesla. On se je malo ulegel, jaz sem pa ključe vrnil, a dokumentov nisem dobil, je manjkala ena brisača. Sem potem ob Maticu stal in komandiral, ko je po nahrbtniku iskal in vsake tri sekunde zaspal kar stoje. Mi je bilo hudo, res, še posebej, ko je že tretjič vse ven zmetal, brisače pa ni bilo in je ponujal neko svojo, pisano … Če ni, pač ni, sem si rekel in že skoraj odšel, da se zmenim, koliko smo dolžni, ko jo zagledam, je kukala iz žepa njegove jakne!
Sledilo je poslavljanje od kolegov, s katerimi se bomo v kakšni jami zagotovo še srečali, potem pa pot domov. Matic še dolgo ni zamenjal omrežja in je kar srbsko govoril in ker smo se norčevali iz njegove mačkaste bolečine, nam je enkrat celo zagrozil, da bomo že videli vraga, ko se bo streznil in bo erekcija prišla, samo potem se na srečo do doma ni. Sem se pa na Hrvaškem jaz, ko smo odšli jest, oblečeno sem imel pa majico srbske jamarske reševalne službe. Z njihovo veliko zastavo na rokavu in velikimi napisi v cirilici na hrbtu.
Vaja je uspela, delali smo veliko, zabavali smo se še več, nekaj znanja se nas je prijelo, z Maticem pa sva že podpisala škornje, da se bo vedelo, kdo je kdo, ko bova inštruktorjem lezla v rite. Ker ta enega tečajnika na naslednjo vajo lahko vzame kot asistenta …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA 20140918_201739_SOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Prispevek o vaji na RTV SLO TUKAJ

2 thoughts to “Matic na koncu poči”

Comments are closed.