Srutek

Človek mora biti pripravljen na vse. Smo odšli v Srbijo in sem imel dovolj rezervnih gat, nogavic in majic, čikov tudi, celo denar sem se spomnil dvigniti. Saj veste, čeprav so zadeve plačane, za kakšen kofe pa že moraš imeti pri sebi, ne?! In sem že drugi dan navsezgodaj (ampak res navsezgodaj) pri šanku še pred zajtrkom naročil kofe, ko sem človeku pa bankovec za deset evrov ponudil, se je pa zasmejal. Da kje mislim da sem. Mi ga je nekdo počastil, potem sem pa ves dan ko kakšen srutek fehtaril prijatelje, ki so imeli srbsko valuto, da so mi kofe plačali. Kar je nadvse mučno, vsaj zame, sem jih kar nekaj požrl, če bi imel svoj denar, bi jih pa še več. Naslednji dan sem se s Filipom zmenil, da bom dobival kofete na črtice, ko se jih bo nabralo za 10 evrov, jih bom pa kar z evri plačal. In sem veselo točil, še za koga drugega sem naročil, saj kofe je bil tam poceni, bankovec za 10 evrov sem pa šele po treh dneh uspel pokuriti. Vmes enkrat sem pa občudoval Matica, ki je bil pri šanku kot doma, nič mu ni bilo nerodno, je tiste šnopčke in občasne kavice suvereno plačeval z domačo valuto. Kje jo je dobil, me je seveda zanimalo in je pojasnil, da je kofe plačal z evri, razliko pa si pustil vrniti v domači valuti. In sem še sam segel v žep, vesel, da bo mučnemu pisanju črtic končno odklenkalo, a ko sem Filipu ponudil bankovec za 100 eur, me je pošlatal za čelo. Pa marko Z. tudi, da če ne vem, da ko greš ven, moraš s sabo vzeti majhne bankovce? Ja, ja, samo bankomat ni vedel, mamo mu …

Sem torej spet črtice risal in računal, kdaj bom do desetaka prišel, ko sem prišel, sem pa Matica pofehtal, ki je imel premoženje v manjših apoenih. Mi je začuda posodil brez oklevanja in groženj z obrestmi, si je pa seveda takoj pustil plačati in kavo in šnopček. Kar je v bistvu korektno, saj nič ne rečem, pa res je bilo poceni. Smo prečrtali črtice in izračunali, koliko dinarjev sem dolžan, sem suvereno vrgel na šank 20 evrov in se že veselil srbskih dinarjev, ki jih bom dobil nazaj, da si bom končno lahko kavice plačeval, a model mirno pove, da trenutno nima 900 dinarjev, kolikor bi mi jih moral dati nazaj in da naj si spet delam črtice, dokler ne pokurim dobroimetja, potem bomo pa že kako. In sem se vdal, pa tudi navadil sem se kar na to, plus vsi za šankom so že vedeli, da furam na kavo in so mi jo kuhali kar brez naročila, ko sem prikruzal naokoli. Zadnji večer, ko sem bil že skoraj na nuli in smo tiste hude runde Marka E. pili, torej tri kokakole vsak, je pa Matic za hip izginil. Nisem niti opazil, da ga ni bilo, ko se je kot pravi možak vrnil s šnopčkom, sedel za mizo in kot mimogrede navrgel, da je moje dolgove poplačal. In se mi je kar milo najprej storilo, kakšnega prijatelja imam, potem je malo sram prišel, potem pa še malo nejevolje. Da so mi v bistvu oni še dolžni po moji kalkulaciji, ampak da zdaj mi bo pa nerodno to naprej jim metat in kaj bom zdaj, ko imam samo bankovec za 100 evrov in takšne sem razmišljal, potem pa seveda vprašal, koliko sem prijatelju dolžan. Sem pričakoval kakšno hudo cifro, a je skulirano pojasnil, naj se ne sekiram. Da so vsi tisti miljoni črtic za šnopčke in še več črtic za kofete nanesli le 15 evrov in jim je kar dvajsetaka vrgel ter pustil drobiž.

Sem odšel spat, pameten kot sem, Matic je pa nato seveda tisti drobiž, ki jim ga je kukr pustil, suvereno pokuril, pa še malo je šel zagotovo v minus, kolikor sodim po njegovi alkoholiziranosti. Že v Sloveniji sva se pa nekaj menila in ko sem ga zafrkaval, bogeca mačkastega, je pa kukr mimogrede zagrozil, da midva bova že še poračunala. Verjetno bat za bat, kakor se reče, kolikor kofetov mi je gor plačal, toliko jih bo tukaj potem požrl na moj račun, domnevam  …

Samo videti je mlad in naiven! A tudi jaz nisem po prežgani juhi priplaval. Bom pa tisti moj čik zaračunal, ki ga je pokadil, čeprav že deset mesecev ne kadi. Je moral kakat in je potreboval nekaj za čep odbit. Ga je odbilo uspešno!