Vodne radosti v dnevni sobi

Takšen je naslov ene od kolumen, ki jih že stoletje objavljam v reviji Mama, sem jo celo poiskal in delček kolumne si lahko preberete spodaj. Zakaj sem jo poiskal? Ker se zgodovina ponavlja. Kot veste, vedno rad kaj popravim (pa četudi ni pokvarjeno, včasih celo iz firbca razstavim in pogledam, kako deluje), kdo bi pa za vsako malenkost klical mojstra. V tem se drastično razlikujem od prijatelja Mazzinija, a ljudje smo si pač različni. Zamašil se je odtok v umivalniku v kopalnici. Nič posebnega, razstaviš sifon, očistiš, sestaviš nazaj in je rešeno. Najprej seveda nisem imel časa, potem sem pa otroke lovil, da me bodo opazovali, kako popravljam, da se bodo še sami naučili. No, hecam se, seveda, sem hotel, da bi kdo od njih popravil (pod mojim nadzorstvom), a ni bilo nobenega blizu. Kot vedno. In sem sam popravil (sifon je bil grozljivo zapacan, ne vem, kaj spuščamo v umivalnik, res ne!) in nato nadvse užival v soprogini pohvali. Ona še edina ceni moje znanje, priročnost, znanje, iznajdljivost … Sem verjetno kar malce blestel, ko mi je servirala zasluženo kavo na vrtu, dokler seveda najmlajši od mojih zlatih sinov ni prišel in povedal, da zdaj sicer umivalnik požira, ampak da pa iz zidu teče po tleh kopalnice … Sem zamomljal, da bom popravil in hotel v miru še en kofe spiti, pa mi niso dali, da naj popravim, če sem že začel. Sem spet sifon snel in si zadevo ogledal in res je iz stene teklo, je bila očitno cev v steni tudi zamašena. Dobro, saj tudi to znamo, sem si mislil in poskusil odvijačiti prho c cevi, da bi potem tisto cev porinil v steno in bi voda pod pritiskom direktno na čep zadevo ajncvajdraj rešila, a je seveda nisem mogel, vodni kamen je zadevo povsem zalepil. Bi moral v garažo po klešče, kar se mi pa ni ljubilo, je bilo bližje na vrt zaviti po zalivalno cev. Sem jo potegnil do kopalnice in potem predragi mi soprogi zavpil, naj odpre, nato pa kričal, naj zapre, ko je začelo nazaj špricati.  In seveda bogica ni bila nič kriva, da je bila kopalnica mokra do stropa, če pač ni slišala, zato sem v dnevno sobo inštaliral še starejšega sina za medij, da je prenašal moje ukaze. Je bilo malo odpri in takoj zapri, pa spet odpri in takoj zapri ene pet minut, potem sem pa cev porinil v drug odtog in se še tam malo hecal, nato skočil v garažo po žico za odmaševanje dtokov (jap, pravi možaki jo enostavno moramo imeti!) in zadevo končno in dokončno rešil. Očistil. Res je bila kopalnica potopljena, a cevi spet požirajo in ata se je izkazal. Sem bil zadovoljen in starejšemu sinu, ki je kot medij prenašal ukaze, rekel, naj zalivalno cev odnese na vrt, da je ne potrebujem več. Sin bi sicer cev lahko odnesel ven molče, a je že na poti iz kopalnice mami zavpil, da to je to, kako je pa ona razumela, naj spet odpre, je pa ostal misterij. In je odprla na ful, ko je sinko zlati prav sredi dnevne sobe stal in zadeva morda še ne bi bila tako grozna, če je ne bi poskusil rešiti. Mislim, človek bi pomislil, da bo stekel ven, na vrt, pa naj tam šprica, bogpomagaj, a on je raje na koncu cev prelomil, da bo zaprl na ta način vodo. Je ni, kakopak, imamo dober pritisk, je pa špricnilo povsod, največ tudi po stropu. Jaz sem odšel na vrt na zaslužen kofe in časopise, odtoke sem očistil in svoje opravil, onadva sta pa še ene dve uri pucala in brisala, čeprav je še zvečer s stropa kapljalo! Ampak, jaz sem popravil, tle ni kej …

Tukaj pa še del kolumne iz leta 2001:

Sam se nanju jezim predvsem takrat, ko sta zaprta v sobi in hočem, da sta “pridna”. Pridna na moj način, jasno. Da sedita recimo pri miru in kaj bereta ali pa kaj sestavljata ali pa tiho rešujeta kakšen miseln problem. Recimo. Ampak to je iluzorno pričakovati od majhnega otroka. Že za marsikaterega odraslega je to nemogoče “stanje” Drugače gostilne ne bi bile polne, kot so…
Danes, ko je zadnji rok, da oddam tekst, sta mi spila vso energijo, kar sem jo premogel za ves teden naprej in nazaj, zato ne bom pregloboko modroval o preglobokih temah. Opisal bom le povsem navaden, poleten, vroč dan. Kakršnih je v naši hiši veliko. Le da so pozimi recimo zimski in moja sinova pač na malce drugačen način delata štalo.
Torej. Že dopoldne sem v bazen na vrtu (napihljiv, jasno, da ne bo kdo mislil, da si pisatelji lahko privoščimo vkopanega!) natočil vodo, da zanju ne bo premrzla. Ko smo pojedli kosilo, sva se z Moniko premaknila na vrt, da bi v miru spila kavo, otroka pa naj bi se (če se že midva ne moreva, ker je bazenček pač premajhen!) ohladila v prijetno ohlajeni vodi. Napačno razmišljanje. Maksu je bila voda premrzla, Gašper se je šel raje igrati v mivko. Pridružil se mu je tudi Maks in kmalu sta se začela puliti za igrače. Ki sta jih v peskovniku tako in tako imela preveč, če mene vprašate. Vpitje se je nadaljevalo v obmetavanje z mivko, da sta bila oba umazana od glave do pete. Gašper se je opral v bazenčku, za Maksa je bila voda kot rečeno premrzla. V plastični cevi se je voda medtem na soncu segrela, zato sem ga oprhal kar z njo. Kar ni ugajalo tašči, ker sem v največji pripeki škropil po rožah. Vtem je iz bazenčka z zelo umazano vodo prišel Gašper in hotel, da oprham tudi njega. A se je voda medtem že shladila. Jasno. Ta argument ga seveda ni prepričal, je raje začel jokati. Vdal sem se in jima prepustil cev. Škropila sta se z mrzlo vodo, da sta bila skoraj vijoličasta. In sem zahteval, da gresta raje v bazenček, kjer je voda sicer res od mivke kalna, a je vsaj topla. Prvi je šel Gašper, ki se je mimogrede še polulal noter. Kar je bilo zame preveč. Zlil sem vodo na travnik (če želite lepo negovano angleško travo, ki jo bodo občudovali prijatelji, si ne smete omisliti otrok, to vam svetujem dobronamerno) in odšel po kratkih opravkih. Ko sem se vrnil, je Monika samo še obupano vile roke. Ni mi mogla povedati, kaj se je dogajalo, a ena od odlik mojih dveh sinov je vsaj ta, da se z neumnostmi, ki jih ušpičita, rada pohvalita. Torej. Ko sem odšel, sta se odločila natočiti novo vodo v bazen, potem pa se jima je iz cevi špricajoča voda tako dopadla, da sta se škropila z njo. Sta zalila tudi vse rože (jasno, v pripeki!), iz plastične želve, v kateri imata mivko, sta naredila ribnik z mivko, ko pa je Gašper začel Maksa kepati s kepami iz mokre mivke, se je Maks skril v hišo. V dnevno sobo, če sem natančnejši. Medtem je Gašper na vso moč odprl vodo za vrtno cev. Katere konec je v roki držal Maks. Ki je bil v dnevni sobi. Tako. Malo kasneje sem od dedka pripeljal še Zalo, sestrino dveletno hčerko. Jasna, moja sestra, si je namreč privoščila dvotedensko jadranje po jadranskem morju. Zala je drugače pridna deklica, mirna, mislil sem, da bo malce pozitivno vplivala na moja razbojnika. Imata jo namreč zelo rada. Napaka. Potegnila sta jo za sabo. Sori. Jasna, če hčerke ne boš dobila čisto takšne nazaj, kakršno si nam zaupala v varstvo, je krivda povsem jasno na njunih bratrancih. Evo, če hočeš tri otroke in imaš že dva, si sposodiš enega otroka, da vidiš, kako to izgleda. OK, midva z Moniko sva videla … Tretji otrok je pod debelim vprašajem, vam povem.
Naj dan počasi končam. Otroci imajo torej veliko energije, ki jo morajo pokuriti, tako ali drugače. In sem se odločil, da jim bo sprehod do dedka (kakšne štiri kilometre) koristil, da bodo bolj mirno spali. A sem pozabil, da gre pot pretežno ob reki Krki. In sem moral neprestano vpiti in paziti, da mi ni kdo noter čofnil. Ker skakali so ob globoki vodi prav kakor bi znali plavati, vam povem. Vmes je poklicala tudi Jasna, da pove, kako so se ravnokar zasidrali ob najbolj bajnem, rajskem otoku in da gleda zaliv, kot bi ga vzeli iz reklame. Moram biti povsem iskren in priznati, da se nisem veselil z njo. Res. Na žalost. Ne vem, zakaj.
Vsak večer, ko tako stojim v njuni sobi in opazujem njun miren, spokojen sen, se tudi zelo bojim. Bojim se, kako se bosta spominjala tega obdobja. Se mi zdi, da se nanju res samo derem. In se kar bojim, da bosta zrasla v psihično povsem razrvane osebi. Zaradi mojega vpitja namreč. V takih trenutkih se poskušam spomniti, kaj je meni ostalo v spominu. In kateri so sploh moji prvi spomini. Pa ni nič takšnega. Mislim, ne spomnim se, da bi oče vpil name. Ali se zelo jezil. OK, tega je bilo dovolj in preveč kasneje, v mojih najstniških letih, a sem bil sam kriv. Saj bi ga vprašal, kako in kaj, pa mi definitivno ne bi povedal po resnici. Vsaj menim da je tako. Ne vem. Moji spomini na rano otroštvo so prijetni. Ni nobenih travm. In iskreno upam, da jih tudi Maks in Gašper ne bosta imela. Čeprav se bojim, da jih bom zaradi Gašperja imel sam. Ne vem. Pa saj se samo šalim.
Pravijo, da je z vnuki lažje. Kupiš jim čokolada in igračko pa je. Sekirajo naj se pa starši …