Le Plessis-Robinson

Včasih, ko srbi, se človek enostavno mora popraskati. Saj tole blogiranje je res bolj ko ne samo zame, predvsem zato, ker sploh ne vem, kdo to bere in ali sploh. Pa je potem boljše, če se človek s tem sploh ne ukvarja, ker itak nima smisla. Prijatelji so se itak odvadili brati, ker so prebrali, potem pa vse še trikrat slišali, za druge pa ne vem. Odzivov ni veliko (razen Marko Z. je priden, pohvaljen!), le tu in tam pride kakšen biserček. Mi je Marko P. razlagal pred časom, da je bil v Ljubljani v eni družbi in nekdo, ki ga ni poznal, je razlagal eno foro, ki ji je samo s pol ušesa prisluhnil, potem mu ja pa kapnilo, da je z mojega bloga …
Ampak, ja, Slovenija je majhna, to še nič ne pomeni, lahko da so se glih vsi trije bralci naenkrat srečali, kaj pa vem, bolj me srbi nekaj drugega. V Googlovem analitiku lahko vidiš, koliko jih je bralo, koliko časa in od kod so. Prihajajo iz vsega sveta, revčki zalutajo, par fotk poklikajo in to je to. Po eden iz Koreje, pa Peruja pa Zimbabveja pa … Zadnjič mi je pa v oko padlo, da nekdo v Franciji redno (no, redno, kakšnih tridesetkrat je bil na obisku, kar pa že ni več pomota) prihaja k meni, iz Le Plessis-Robinson. To je tam nekje pri Parizu, sem pogledal. Pa me zdaj srbi, ali na mojem blogu pogleda, kakšno je vreme v Novem mestu ali ga morda zanima le, če zdravila redno jemljem in ko vidi, da jih ne, se pač spet vrne …?