Home > Razno > Maratonsko

Maratonsko

10. oktobra 2014

Če je kaj lahko, potem fraza pravi, da je enako kot voziti bicikel. In se s tem povsem strinjam. Voziti kolo pa res ne more biti težko, gospod Grah ga trajba vsak dan čez drn in strn! Danes je bilo zunaj 26 stopinj, da sem blago švical že ob branju časopisov in pitju kave in klel, zakaj smo bazen tako zgodaj pospravili. Potem sem se zaprl v kabinet in za računalnik, a me je kar malce vest pekla. Ko grem v lepem sončnem dnevu v jamo, me tudi, ampak jama je jama, če je pa lep sončen dan, jaz pa sedim v hiši za kompom, pa si lahko pomagam, ne? In sem najmlajšega potomca pobaral, če bi morda do dedka odkolesarila na sladoled. Je bil takoj za. Je skočil na svoje kolo, na katerem je bilo že kar debelo pajčevine, tudi on raje za kompom ali pred TV sedi, jaz sem pa izpod ogromnega kupa stvari v garaži izvlekel kolo najstarejšega potomca in začuden ugotovil, da je v zračnicah še zrak. Srednji sin je pameten, kolo ima še bolj zametano, a uporablja frčota in ga na tako lep sončen dan seveda ni bilo doma. Še sreča, ker drugače bi zagotovo kar njegov moped vzel, komu se pa ljubi vrteti pedale, ko je zunaj tako vroče?! No, OK, gospod Grah je izjema! Sem poskusil tamalega pretentati, da bi šla raje kar z avtom, ker v avtu je klima, pa je mali zapel, da to bo super, kolesarjenje očeta in sina. In sva zavrtela pedale in sem po prvih metrih ugotovil, da je sedež prenizko, krmilo pa še bolj prenizko in me je vse zabolelo! Še najbolj hrbtenica. Sva kolesarila in kolesarila in sem kmalu tudi ugotovil, da za mojo težo ni dovolj zraka v zračnicah, a takrat je pa že trma udarila. In sva kar vrtela pedale in vrtela, sonce je pripekalo in sem bil že povsem moker, mali pa začuda tudi. Jap, kaj dosti kondicije pred televizijo se ne nabere. Sva zakolesarila ob Krki in se mi je zdelo, da nama kar dobre gre od nog, ko sta naju dve bakici na kolesih prehiteli. Dobro, res sta imeli strupeno opremo in kolesi, ampak, bakici?! Pa ženske na kolesih, ki sva jih srečevala, mojih let ali malce starejše, so naju vljudno pozdravljale. Sem bil verjetno bogi videti, kaj pa vem, ko sem se tako matral. Bolečina v riti zaradi neudobnega sedeža se je zagotovo zrcalila na mojem obrazu. Dobro, dedka ni bilo doma, sladoled sva si pa vseeno privoščila. In sva ga kot dva profiča lizala tudi na poti domov, dokler nisem izgubil ravnotežja in posledično tudi sladoleda. Z okusom jogurta! Mali je še lizal in da nisem bil potem samo jaz praznik rok, sem si enega prižgal, a so me mimoidoči ful čudno gledali. Ja, časi so se spremenili, kolesarji med vožnjo ne kadijo več. Včasih, ko sem še moped šofiral, ko sem vasovat hodil, je bilo popolnoma normalno, da si imel čik v gobcu med vožnjo, samo problem je bil, da si v bistvu samo enkrat ali dvakrat potegnil, pa ga ni bilo. Pri hitri vožnji namreč direkt v žerjavico na konc čika piha in ga mimogrede ni več …

No, sva prišla domov že oba skoraj na koncu moči, jaz za nameček še povsem premočen od potu. Jebemti, tole kolesarjenje je naporno, moram priznati, sem se bolj utrudil kakor ko grem na dno Čaganke! Koliko si pa prevrtel, je navdušen vprašal Tico, ko sva se kasneje pogovarjala po telefonu in nisem vedel, ali naj povem ponosno ali naj mi bo nerodno. Ker sem ene 4 kilometre vrh glave nabral samo, pa še to le, če tako malo bolj na oko velikodušno merim. Ampak me je Tico potem potolažil, da so nepravilne nastavitve sedeža in krmila dodale še najmanj 3 km, prazne gume prav tako, tdr sedež tudi nekaj doda, povsem razštelane prestave tudi kar podaljšajo pot, veriga, ki je preskočila vsakič, ko sem bolj možakarsko pritisnil, je tudi par kilometrov dodala, da niti ne govorim o zadnjem vzmetenju, ki ga nisem znal zakleniti in me je ob tla zabrisalo vsakič, ko sem pritisnil …

Ja, ko sem potem malo bolj postrani zaradi boleče ritke spet žullil kofe na vrtu in bral, me je predraga soproga seveda vprašala, kaj sem počel, da sem tako uničen. Ker v jamo in iz nje tako hitro ponavadi ne pridem, pa pol manj stokam. In sem ji brez slabe vesti in ne s preveč pretiravanja povedal, da sem po dolgih letih spet skoraj maraton odpeljal. In da se bom raje jam držal, sem bolj usposobljen. Ker v jame iti je za pravega jamarja kot kolo voziti. U izi čist …

Comments are closed.