Rehar je dobil briljantno idejo, jamarska reševalna podprla, 21 jamarjev iz vse Slovenije smo pa z veseljem sodelovali. Ker kot tipični potrošniki seveda nismo prebrali drobnega tiska …
Rehar je pametno razmišljal, da nesreča nikoli ne počiva in da bi morali reševalci kakšno vajo imeti tudi v kakšni globlji in bolj oddaljeni jami, do katere se ne moreš pripeljati z avtom. Že tukaj bi se bolj lenim morali oglasiti alarmni zvonci, a se nam niso, vsem skupaj se je ideja zdela logična in nujno potrebna uresničitve. Že v petek dopoldne sem odpeketal do Anžiča v Kranj, po parih kofetih na sončku pri njem, ko mu je telefon že skoraj pregoreval od klicev, se je pa mirno oglasil in povedal, da je mene čakal, da sem iz daljne Dolenjske prišel! Sva z reševalskim kombijem na hitro pobrala še Walterja in v Škofji loki še Dibo (ki je imel ful problemov prej s šihta it, da nas je lahko potem ob cesti dve uri čakal!), v najbolj gnečni uri v samem centru, v totalni koloni nam je pa kombi crknil! Za volanom je bil Anžič, ampak nočem kazati s prstom in po krivem morda obtoževati! In nam je bilo potem reševalcem ful nerodno, ko smo tisto nepremičnino rinili čez križišče, toliko smo bili pa le pri sebi, da smo modre lučke ugasnili, ker hitro porivati nismo mogli. Saj kombi je res težak, a toliko spet ne, da ne bi mogli pohiteti, a kot rečeno, za volanom crkovine je bil spet Anžič, kar zadevo malce oteži. In dobesedno in figurativno …
Takrat še nisem tako razmišljal, a če bi, bi si morda lahko prihranili trud in odšli domov, ker en del namena vaje smo že opravili – do jame se ne bi mogli pripeljati z avtom! Je Walter potem organiziral reševalno akcijo za reševalce in smo se v Tolmin odpeljali z njegovim kombijem. In nič prezgodaj nismo prišli, smo lahko še malo pokofetkali, preden je Rehar prve ovčke polovil!
Ko smo parkirali pod čudovitimi hribi, še ni bilo panike, tudi ko smo nahrbtnike z vso opremo na hrbte vrgli in počepnili, še ne, ker je Rehar prinesel nahrbtnik, v katerega lahko volumensko spraviš cel hladilnik in je vso skupno opremo kar noter v svojega nametal, šele ko se je pot pokonci postavila in smo spoznali, da bomo dve uri hodili skoraj popolnoma navpik, nam je pot začel liti iz vseh lukenj! Nekako smo preživeli do Tminskega bivaka, kjer so nas veseli in razposajeni Tminci že pričakali s hrano in pijačo, spat smo se odpravili šele proti jutru. So nam plac naredili v štali, kar se samo sliši hecno, čeprav v resnici je bila res štala, ampak že pred desetletji, ko je bila gor še planšarija. Najboljši plac v prostoru si je izboril Marko E., ki se je izognil Anžiču in se primaknil meni in je potem smrčanje poslušal v žariščni točki z dveh smeri! Definitivno je imel najboljše ležišče na koncertu! Moj dragi prijatelj Anžič je prvo noč prekosil samega sebe, je celo noč kurblal motorko, bičesko in snežno frezo hkrati ter neumorno, edini, ki je spal sanje pravičnega pa je bil Solzica. Ki je spal tik Anžiča! Je zjutraj priznal, da je prav fletno spal predvsem zato, ker si Anžič pri delu ni vzel niti sekunde premora, jaz pa malo sumim, da je tudi Tminski pir pomagal …
Prva ekipa je v jamo po načrtu odskakljala ob 6h zjutraj, nas stare strice in mlajše izkušene, ki so vedeli, kam morajo sesti, ko so se ekipe formirale, so pustili spati do 9h. In smo vstali v najlepše sonce in najlepši razgled vse do morja, po krepkih kavah pa tudi mi vzeli pot pod noge. Je prišel še drugi ledeni tuš, do jame je bilo naslednje dve uri, prav tako strmo navzgor! In da zadeva ne bi bila preveč enostavna, je spet poskrbel moj dragi prijatelj Anžič, ki se mu je malo fržmagalo, da sem mu ponavadi jaz iz mojega telefona muzko po mojem okusu spuščal in je nabavil en hud zunanji zvočnik, z interneta snel en kup goveje muzke zase, en kup hitov iz osemdesetih zame, prek ebaya kupil ene hude baterije, ki mu dajo avtonomijo za tri dni in smo pičili navkreber. In ker je demokracija in ker ima Anžič svoje prijatelje rad, je naštimal tako, da je en komad potegnilo iz kupa goveje, en komad pa iz evergrinov osemdesetih in je mešalo do nezavesti. In tisti zvočnik, ki je bil baje zelo poceni, je rohnel, vam povem, ko da stane 200 ojrov! Pri govejih komadih sem se še nekako zamotil, saj sem poskusil uganiti, kakšno besedilo bo prišlo (recimo, ko je en jokav striček pel, da kravice pase in šnopček pije, sem jaz v mislih nadaljeval, da ovce ma pa zvečer, sam tega pol v pesmi ni priznal!), pri evergrinih iz osemdesetih je bil pa problem, ker so na kup zmetali pesmi, ki so mi že v osemdesetih šle na živce, kaj šele zdaj, ko so postale evergrini. In vsakič, ko je komad zame prišel, sem jaz v obupu malo potegnil, a kaj, ko v hrib ne gre, plus zvočnik je bil res močan, plus, čeprav je težko verjeti, je tud Anžič prijatelj vsakič pohitel, da se mu ja ne bi preveč oddaljil in pol muzke ne bi slišal! Pa še pameten sem bil in sem šel k jami kar v podkombinezonu, da ne bi preveč nosil in je bilo vroče za popizdit! Malo bolje je bilo, ko mi je prijatelj nekje na sredini poti povedal, da imam zadrgo čez celo rit in si lahko ventiliranje odprem, kar sem storil in nato lažje hodil, prijatelj za mano pa posledično zaradi razgleda verjetno težje!
Do jame smo se nekako prebili, v jami je šlo pa potem lažje, ker je bilo bolj hladno. Sistem Migovec je trenutno najdaljša podzemna jama, daljša tudi od do pred kratkim najdaljše Postojnske jame. Res je, da se v Postojnski voziš z vlakcom, tukaj smo pa na žgance dol rinili, a ne bomo cepidlačili. Eno samo težavo sva imela na poti dol in sicer v ozkem meandru, ki ga je obilni prijatelj narobe vzel, jaz sem se pa pametno učil na tujih napakah in sem šel čez veliko lažje. Sem mislil, da mu bo šlo nazaj pa potem lažje, ker se je že naučil, a je šlo še težje in je moral celo pas sneti. Kar me je začudilo, jasno je postalo šele potem, ko je razložil, da ga tako na vodo tišči, da niti malo ne sme na trebuh pritisniti, ker bo prec nesreča! A prehitevam. Ko smo prišli do prve ekipe, ki je za nekaj stopenj že dvignila nosila in se je matrala še z enim zoprnim detajlom, nam je dolgčas postalo in smo kar dva kuhalnika ven potegnili in začeli kuhati ko v ljudski kuhinji. Ko da nismo na reševalni akciji! Kavice, čajčke, juhice … Prav simpatično mi je bilo opazovati, kako kolegialni smo in iz istega piskra jemo in pijemo in si vse delimo, šele ko smo ob kofetu kadilci še enega prižgali, so se nehvaležni nekadilci separirali od nas in malo proč organizirali svojo žurko! Dokler ni direkt med njih s kakšnih dvajset metrov višine zelo glasno priletel večji kamen, ki na srečo ni nobenega poškodoval, potem so pa takoj zapustili svojo žurko in se pridružili naši. In najboljši plac na vsej žurki je spet dobil Marko E., ki ni nobenega prižgal, nas je pa sedem v njega pihalo in še hvala ni rekel!
Prvotna ideja za delo v jami je bila, da se formirata dve ekipi z zelo malo opreme in s tem poskušata narediti največ, kar se da. Ker v prvem momentu nesreče itak ne bo prišlo milijon reševalcev z balami opreme in smo hoteli videti, kako se bo ta sistem obnesel. Torej sodelovanje, komunikacija, sposojanje opreme, podajanje opreme naprej takoj, ko gredo nosila mimo … Zadeva kar funkcionira, je pa počasnejša od klasičnega načina, ki ga prakticiramo na vajah, plus veliko več samoiniciative je potrebno pokazati in improvizacije. Nam je kar šlo, zaradi hladne jame tudi kaj dosti zabušavali nismo, a smo zadnji garači v bivak prišli šele malo po enajsti uri ponoči. Prijateljev zvočnik še ni crknil (je imel tudi dodatno baterijo za vsak slučaj!) in smo korakali v ritmu, v čudoviti zvezdni noči in s pogledom na konec sveta. Tega tud govedna ne pokvari in celo evergrini iz osemdesetih ne!
Jota je prijala, da ne morem povedati (Tminski jamarji so za bekap pripeljali še nekaj deklic, ki niso šle vse v jamo in so bile drugače več ko koristne!), pive za prave možake (in radler zame) tudi, kljub utrujenosti smo modrovali in analizirali do zgodnjih jutranjih ur! In preden smo se odpravili v štalo v spalke, je nekdo zelo zaskrbljeno ugotovil, da Robija pa ni videl, če kdo ve, ali je iz jame sploh prišel! Smo kot pravi reševalci takoj spisek preverili in ugotovili, da iz jame je prišel, da je vpisan, da če se je pa potem na poti do bivaka izgubil, je pa že problem gorske reševalne službe in ne nas ter smo mirno odšli med perje. Pa tudi Robi je bil tam že kar nekaj časa …
V nedeljo sem vstal že ob osmih zjutraj, vendar moram v svojo obrambo poudariti, da je bilo že svetlo ko pri nas na Dolenjskem ob 12h, po nekaj kofetkih in martinčkanju in krepkem tminskem zajtrku (čebula, klobasa, jajca, krompir in sir skupaj zmešano, dobro za popizdit!) je pa račun za gostoljubje prišel – da ko smo že glih na kupu in nimamo kaj početi, če bi par polen iz bližnje hoste prinesli … Bližnja hosta je bila kar daleč, saj smo bili nad gozdno mejo, tistih par polen se je izkazalo za še kar dolga podrta drevesa, pa tudi tako malo jih ni bilo. A smo nosili z veseljem, da se vsaj malo oddolžimo, le Diba ni bil tako vesel, ker smo ga zbudili direkt za akcijo in je samo iz postelje skočil in je imel že hlod na hrbtu …
V dolino smo hodili po čudovitem soncu, da je teklo iz vseh lukenj, enkrat vmes sem pa malo zaostal, da med mano in Anžičevim zvočnikom malo razdalje postavim. Na križišču sem po gozdu dol pogledal in nikogar videl, zato sem naravnost pičil, po kakšnih dvajsetih minutah se mi je pa le malo čudno zazdelo, da muzke nikakor ne morem ujeti. Pa že čisto na en tretji hrib sem prišel. Najhuje od vsega je bilo, da niti nisem vedel, kam grem oziroma kako se reče vasi, kjer smo imeli avtomobile! In sem poklical reševalca Walterja, kaj pa naj človek drugega stori?! Pogovor je bil pa malo hecen: Walter, izgubil sem se čist! Ja kje pa si? Tukaj v hosti …
V Tolminu smo še eno kosilo udarili, ker že dolgo nismo skupaj jedli, potem pa proti domu odpeketali, edino z Anžičem, s katerim se že dolgo nisva pametno pomenila, sva se še v enem kafiču na kavi potem malo zadebatirala. In sem domov prišel šele okoli desetih zvečer, ko sem telefon priklopil, je pa že dr. Krevs klical, če greva na en kofe. Pa nisem šel. Sem mu omenil, kje sem bil in kaj smo počeli in je zgrožen ugotovil, da nas ta reševalna še bolj tera ko Revoz tretjo izmeno in sem se kar strinjal. Sem predlagal, da bi kofe v ponedeljek dopoldne udarila, pa je povedal, da ne more, da ima spet službo. Kaj dela, me je veselo zanimalo, a ni vedel točno povedati, da zaenkrat se predvsem šefu izogiba, da ta ne vidi, da nič ne dela in sem se že naročil pri njem, da izvem par trikov, ki jih bom potem v reševalni uporabil. Čeprav, med nami, saj jih že poznam in uporabljam, samo na veliki zvon tega ne obešam …
