Solata

Ko sem danes odhajal proti avtomobilu, sem povsem resno razmišljal, ali naj debato, ki se je dogajala par minut prej, zapišem na blog ali ne. Ker mi itak nihče ne bo verjel. Čeprav načeloma ne lažem (vsaj ne preveč, kdaj pa kdaj kakšno stvar malce olepšam, da je zadeva bolj duhovita, recimo, kaj več pa že ne!) in čeprav imam za vse zapisano ponavadi vsaj kakšno pričo. Se spomnim, da sva pred časom z Andrejem delala v Čaganki in me je tudi spraševal, če je to ali ono res, takrat je še spremljal moje nebuloze, in sem tudi njemu razlagal, da lažem ne, da se mi res dogaja, kar se mi pač dogaja in sva potem po ne vem koliko urah mukotrpnega garanja v Čaganki končno domov odpeketala, malo po polnoči pa potem malo pred Novim mestom brez bencina ostala. In potem v kratkih hlačah in natikačih usrana do amena trapljala do moje hiše po drug avto in na Petrol, da so naju še tiste tri mišice, ki naju še edine niso bolele, začele boleti. In je potem, ko sva se končno poslovila, ugotovil, da se strinja, da si res ne rabim izmišljevat zadev …
Ampak tokrat sem bil pa sam, brez prič, tako rekoč. Sem šel v Qlandijo v Špar po kosilo in na koncu pri blagajni naročil še solato in preliv. In je vedno ista zgodba, gospodična vzame dve ali tri solate in vpraša, katero hočem, jaz pa vedno odgovarjam, da mi je popolnoma vseeno. Ker mi je res. In če včasih vztrajajo, rečem, naj kar na eci-peci-pec izberejo, če ne gre drugače. Danes pa ni bilo neke gneče in se je gospodična za pultom malce monološko razgovorila, ko sva prišla do solate, se je pa spet ista zgodba ponovila. Da katero bom. Mi je bilo vseeno in je premetavala tiste solate in mi jih kazala, jaz sem pa razlagal, da mi bolj vseeno za to pa res ne more biti in naj mi eno pač da. Me je pogledala, sem najprej mislil, da morda celo malo užaljeno, potem se je pa nasmehnila in eno postavila na pult. Si vas moram zapomniti za drugič, je rekla, da vam bom podturila solato, ki ne gre! Sem skoraj hotel biti že malo užaljen, kakor, skoraj vsakodnevna stranka sem tam pri njih, ona mi bo pa nekaj podtikala, a potem nisem bil, saj sem si res sam kriv. Potem pa, ko je povedala, kako si me bo zapomnila, je pa morebitna skorajšnja užaljenost itak v trenutku izpuhtela v vroč zrak in bi mi lahko tisti trenutek tudi drek na šibici prodala za liziko, sem prepričan! Čeprav najprej nisem bil prepričan, da sem prav slišal: Kako, prosim?
Si vas bom zapomnila po mišicah, je ponovila. Mene je pa pod strop izstrelilo. Itak sem na hitro še trebuh noter potegnil potem ko sem plačeval in sem vamp noter vlekel še vso pot do izhoda in vse do parkiranega avta, šele tam sem se sprostil in končno nadihal! Ko purman, jebemti, nisem bil nič ponosen nase potem. Pa ne zato, ker bi bila tetica prodajalka morda stara ali kaj, prav nasprotno, temveč zato, ker sem že jaz star in ne zgleda trebuh skrivati v zameno za solato, ki je noben drug noče!
Naslednjič bom solato zanalašč izbral, plus ne bom Čaganka majice oblekel, pa bo.
V današnji solati je bilo pa na srečo veliko korenja, kar je mensezdi dobro, sem vsega pojedel, saj nas je čez vikend Rehar povabil na reševalno vajo v svoje konce in bomo potrebovali vso energijo, kar jo premoremo in še več! Sem nahrbtnik napolnil in transportko in oboje potežkal in zastokal ko staro kljuse, mimo je pa ravno mojo predrago prineslo. Sem mislil, da bom vsaj kakšen občudujoč in na moža ponosen nasmešek ali poljub dobil, pa me je le po trebuhu potrepljala in vprašala, če zanjo ga pa ne bom not vlekel …