Milijonkrat sem že dobil dokaz, da sem zaostal, danes pa spet. Ne retardiran, jebamvas, zaostal! Se vozim danes po opravkih (no, kofetkih, ampak sej to je isto) in zaslišim prek radia en tak speven bosanski komad. Itak sem nemudoma zaprl okna (sem ugasnil klimo in odprl okna, da se malo nadiham svežega šestindvajsetstopinjskega poletnega zraka tudi med sprehodom) in komad navil do fula. Čist takoj pade v ušesa. Vmes sem še hitro aplikacijo na telefonu zagnal za prepoznavanje pesmi, ki pa seveda ni našla nič. Mogoče bi, če me vmes glih srednji sin ne bi klical, da bo šel k frizerju in če ne bi bila bosanska. Pesem, namreč. Sem vse skupaj pozabil, spil tist kofe al pa dva, morda so bili celo trije, poklepetal s prijatelji, zvečer, zaprt v svojem bunkerju in zakopan v prevajanje, se pa spomnim. In zalavfam tubo ter vpišem delček kompliciranega besedila pesmi, ki mi je popestrila dopoldansko vožnjo. Sem bil prepričan, da itak nič ne bo, ker sem se samo napol spomnil, a, glej ga vraga, že prvi zadetek je bil v polno. Pritisnem link in, ja, taprav. Crvena jabuka, Jazzba. Bemti, skupina moje mladosti se je spet sešla, si mislim, in evo, prec majo novo uspešnico! Saj jih nikoli kaj dosti nisem poslušal, toliko pa že, da sem vedel, kdo so, nekaj njihovih pesmi na Tubi sem pa tudi takoj že po naslovu prepoznal. No, tisti komad, Jazz ba je svirkal in spet me kar malce na stolu premaknilo. Sem ga pretočil na mašino, spremenil v mp3 in kar takoj na telefon fliknil. Za v jamo bo bogovski. Si ga spustim še enkrat, tokrat s slušalkami na ušesih, do fula. Dober komad, ful bom lažje plezal z njim, ali pa me bo manj zeblo ali pa že kaj, odvisno od situacije v jami …
Me je odobrovoljil, pa malce nostalgije vzbudil, zato vzamem telefon in odidem v dnevno sobo. Soproga mi preljuba nekaj bere, a že po mojem vstopu v prostor vidi, da nekaj bo. Pritisnem na gumb in ji spustim komad. In ona začne peti poleg. Jebemti, sem bil kar presenečen, priznam. Nov hit, ona pa že besedilo pozna! Tale moja žena, vam povem! Dobro, saj besedilo ni težko, bosanska zajebancija, ampak vseeno!
Kje si pa to dobil?
Nov komad od Crvene jabuke, sem ponosen.
Halo? To je najmanj pet let staro!
In sem potem malo zmeden in grem dol pogledat užaljen, na Tubo, in je res že par let gor. Hm, zaostal sem, jebemuvraga, tle ni kaj. Vmes dol priskaklja še moja preljuba soproga, tudi odobrovoljena z nostalgično pesmijo.
Dej pritisni še na to, pa na to, pa na to in sva pritiskala na Crveno jabuko in sem bil še sam presenečen, koliko njihovih pesmi sem poznal. Sem jih enepar takojci dol pretočil, da bodo za v jamo. Je predraga soproga, ki je ob starih melodijah tudi malce zamigala, prosila, če snamem še to ali ono, ampak za v jamo pač niso vse dobre, mi morajo delati, če ne delajo, jih ne rabim. Naj si jih kar sama stoči, sem zabrundal, zabave je bilo konec. Sem spet odprl prevod, ki ga končujem, soproga mila je pa že iz kabineta odhajala, ko je tavelik kozarec z evrokremom na mizi opazila in z žlico v njem.
O, tegale smo pa že prejšnji teden kupili in še kar traja?
Sem presenečen pogledal tisti glaž s čokolado not in mi je bilo v hipu vse jasno! Če kupi tistega, ki ga imam rad (pa se zdajle, če me ubiješ, ne spomnim, kaj je za ena firma), izgine v dnevu ali dveh, zdaj je pa kupila eno hofer cenejšo zadevo, pa traja in traja. Itak da traja, če ni dobra, ne?! Sem se počutil ko osel, ki so mu zelena očala na fris nataknili in žaganje pred gobec porinili. Glih so ga navadl brez hrane živet, pa je bošček crknu! Sem nekaj protestiral, a se kaj dosti ni sekirala, da ko bom to zlistil in bo šla spet v trgovino, bo pa kupila tisto, ki jo imam rad. Če bom priden, ni dodala!
In sem začel štrajkati, sem tisti kozarec vzel v dnevno sobo, skupaj z žlico, in poskušal še otroke malo posiliti, s katerimi se vedno pulimo za čokolado, a so bežali od mene, zato sem stisnil zobe (figurativno seveda) in zadevo skoraj celo pomljaskal. Da dobim novo, boljšo! Kozarec sem pustil na pultu, bo jutri romal med steklo, in se vrnil v kabinet k delu. Preljuba mi soproga pa kmalu spet za mano. Da je tudi našo staro Miko poskusila pretentati in je namesto Wiskasa kupila neko drugo hrano, ene trikrat cenejšo. Ampak Mika se ne da, takorekoč ne jebe! Skodelica je ves čas polna, ona se hrani pri sosedih, domov pa pride le prečekirat, če je že boljša hrana ali še ne. Mika je carica. Jaz bi tudi vzel žlico in k sosedom skočil pogledat, a si nekako ne upam. Si bom zapomnil, kero čokolado imam rad in si jo bom sam kupil. Če jo v najbolj moški trgovini, na Petrolu, seveda prodajajo …
