Home > BlogXtreme > Z veseljem jahan

Z veseljem jahan

6. oktobra 2014

Matic je prišel že v petek v Novo mesto, sva ga s Klemijem pobrala pri Mercatorju, kjer se je dilal za nekakšne lešnike. Ne, to ni šifra za drogo, človek je pač izkoristil priložnost. Ker je že ravno šel čez Novo mesto, nekdo na bolhi je pa poceni lešnike prodajal, se je domenil z njim. Jih je kupil 3 kilograme, poceni, res, (tudi) zaradi tega smo spet zamujali. Pa pustimo ob strani, da je potem lešnike v bivaku pozabil, že prehitevam. No, pa tudi zamujali nismo, ker v petek smo se samo k bivaku odpravili, da bomo šli bolj zgodaj v jamo. Na veliko akcijo z veliko ljudmi! V najboljši bistriški gostilni smo se še z Juretom in Niko dobili, ki sta nameravala v jamo že ponoči, zvečer so se pa še Tico, Jasna, Dejan in Teo pripeljali, skoraj direkt na pečenje. Jure je potem par piv čez žejo spil in sta z Niko premetala plan, nista šla zvečer v jamo in v soboto po nekih drugih nujnih zadevah, tiste nujne sobotne zadeve niso bile več tako nujne. Smo se v posteljo spravili, vsi razen Tea, on se je spravil nekam v hosto pod vedro nebo, preferira spanje zunaj. Se vidi, da je iz Ljubljane, se ne boji medvedov. Se pa boji dežja, ker okoli petih zjutraj se je uscalo, kakor se za veliko jamarsko akcijo spodobi in se je preselil pod nadstrešek bivaka, kamor so se stisnili potem tudi vsi sobotni prišleki. Najprej je prišel Srečko, zaskrbljen, da bomo morali kar zunaj ostati, potem sta prišla Vrviščarja v popolni jamarski opremi (vsak tudi s svojim dežnikom), s sabo sta pa pripeljala tudi Petra, ki ga je Teo kar malo postrani gledal. Teo lovi zverine po Čaganki, Peter je pa direkt iz Maribora prišel na akcijo z enim samim ciljem, poiskati enega čisto določenega pajka, ki se morda ravno pri nas skriva. Vmes sta priskakljala še Jaklič in Anži, potem smo pa samo še na Marka E. čakali. Ki na žur tudi ni prišel praznih rok, je prinesel s sabo še Tino, zdravnico pri jamarski reševalni. Sta se malo postrani gledala, ker je Tina naredila začetniško napako in je sendvič v avtu Marka E. na poti na Dolenjsko jedla, ampak ji ni preveč zameril, če bo le za drugič vedela! Da v njegovem avtu se ne je, ne pije, se samo mirno sedi in čaka, da se pride na cilj! Smo vedrili pred bivakom in blebetali in se zaradi dežja sploh nismo hoteli v luknjo spraviti, dokler se na čemernem nebu končno ni malce svetlobe pojavilo, da smo stisnili zobe, na hitro razporedili ekipe in kar pičili. Okoli desete ure dopoldne! Kljub temu, da je Čaganka ogromna jama, so bili na poti ves čas zastoji, naenkrat toliko jamarjev tudi ona ne more enostavno pogoltniti. Še največji zastoj je bil v jezeru na koncu sedemdesetmetrce, kjer pristaneš direktno v vodo, Tina je pa edina imela obute gojzarje. In sem se ji ponudil, da jo bom čez vodo nesel in je zagrabila in sem jo počakal. Mar mislite, da se bo kateri koli striček odpovedal priložnosti biti jahan od mlade deklice?! In sem zagazil do štrika, ko je pribingljala, me je zajahala in sem veselo obremenjen odbredel proti varni obali, pa še Dejan je malo pomagal. Jap, on je tudi čedalje bliže stričkom! V Akustični dvorani smo Jakličev kofe iz termovke spili, še malo poklepetali, ker že dolgo nismo, potem pa odšli vsak na svoj konec delovišča. Jure s svojo predrago v Južni rov, Dejan in Tico v kamin, lovca na pajke Petra smo že vmes nekje pustili, se je bolj počasi spuščal, ker je ves čas oprezal naokoli, ostali smo se pa na dno odpravili. Jap, prav ste prebrali. Jaklič, ki je praznoval že 62 pomladi, se je odločil, da je dovolj zajebancije in da gre kar dol pogledat, kaj imamo to za eno čudo na dnu. Da ima dovolj kondicije, da pride dol, je pojasnil. Ker v jami pri spustu še najmanj kondicije porabiš, to pokuriš, ko crkuješ nazaj gor, sem izrazil nekaj pomislekov, a me je kar hitro odpravil, naj se zase brigam, vmes se je pa tudi Tina vase zagledala in ugotovila, da je še mlada in lepa in natrenirana in da ona tudi gre. In smo šli. Če se je na poti dol pri kom kakršen koli pomislek ali strah pojavil, ali bo šlo in če bo šlo ali kaj podobnega, sem jim pa samo še enkrat povedal, da je nedolgo nazaj prav čez tiste prehode naš Anžič raztural in so šli. Vsi, brez izjeme!

Na dnu v Kalahariju smo se tudi na več delovišč razdelili, da je ropotalo in odmevalo iz vseh koncev, kot v rudniku s Sneguljčico in milijon palčki, največ nas je pa garalo pri postavitvi bivaka na 450 m pod površjem, ki ga potrebujemo za oddih po napornem delu, preden se ven zapodimo. Smo dol vse pritrogali, plus posode in juhice in makarone in gorilnik … So se kuhale juhice, pile kavice in čaji, čas je mineval, mi smo se pa nadvse dobro imeli. Jasna, ki je skrbela za površinsko dogajanje (kuhanje in pečenje) pri zunanjem bivaku, je povedala, da je prek jamarskega telefona, ki ga imamo potegnjenega na dno, ves čas samo smeh poslušala!

A ker je vsega luštnega enkrat konec, se je tudi tlaka na dnu končala in smo odpičili ven. Kot zadnji Marko E., Matic in jaz, ki smo meander, ki gre v globino, širili. No, roko na srce, najbolj ga je širil Marko, midva sva ga pa iz bivaka spodbujala in moralno podpirala! Še v novih delih mi je Matic veselo zaupal, da se je bal, da bo še huje, kot je in da je imel kar rešpekt pred Čaganko, ampak da čist za crknit ni, kar je verjetno pomenilo, da bi lahko šli tudi hitreje, česar pa moj motor ne bi zmogel. Smo pa kljub temu v srednjem bivaku še Boletu, Mojci in Tini pomahali in zasedli njihova še topla sedišča, da smo scmarili eno vročo cedevito (dol imamo kavo, ki jo vsi pijemo, čaja, ki ga pije Marko E., se pa nismo spomnili prinesti!), potem smo pa vlakec spet ujeli že v izhodnih šahtih. Zadnji je iz jame pokukal Marko E., ki je zadnji šaht prav pozersko preplezal s tehniko lestvic, za kar potrebuješ veliko energije, a na žalost tega nihče ni opazil. No, opazila sva z Maticem, a sva se pretvarjala, da nisva! Okoli tretje ure zjutraj smo od jame družno odkorakali proti bivaku, kjer sta naš še budna čakala Klemi in Teo s kotlom vročega prebranca in pečenicami. Smo se preoblekli, malce očistili, pojedli, potem pa še ob ognju malo posedeli, ker se že dolgo nismo videli, v postelje pa zavlekli šele okoli pete ure zjutraj. Vstali pa v nedeljo že ob devetih, ker je Srečko že na ogenj naložil in kofe pristavil. Mislim, prostovoljno vstala sva s Klemijem (jaz zato, ker sem mislil, da so že gostje pokonci), Marko E. je pa nekaj minut za mano jutranje slabovoljno ugotovil, ko se je po lestvah spuščal iz tople postelje, da očitno ko jaz vstanem, moramo vsi vstati, ker ne znam potiho blebetati, da je v sebi prav navijal, da je vsaj deset že ura. Ni bila, ampak ko je jutranji čajček spil, se je tudi njemu razpoloženje popravilo.

Smo še malce akcijo verbalno obnovili, pospravili in se domov odpravili, še preden so gospod župnik na gumb pritisnili za opoldnasko zvonjenje. Vsi zadovoljni z akcijo, celo Bole se je zahvalil za povabilo, preden me je izbrisal iz telefona! In ker sta bili na dnu prvič tudi dve ženski, Mojca in Tina, za nobenega možaka več ne bo izgovora, da se ne da. Ja, Anžič ne šteje, on je itak malo zmešan kar se tega tiče …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA 20141004_165610_S OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

  1. Bole
    8. oktobra 2014 at 20:19 | #1

    Te nisem zbrisal iz telefona, le na tiho sem te dal, da te ne slišim tako kmalu 🙂

    Tvojo številko pa potrebujem, da te povabim v Bužo 🙂

    Ciganga, ajl bi bak for šur.

Comments are closed.