Če hočeš v Čaganko na tlako sredi tedna, kaj dosti izbire ni, pravzaprav je besposličarjev poleg mene zelo malo. A na srečo se Matic rad odzove in je priskakljal v sredo zvečer, da se bova v četrtek lepo v miru iz bivaka spočita spustila v Južni rov. Malo sva kofetkala, malo pila in malo jedla pa veliko gofljala, zjutraj se nama pa vstati ni ljubilo. No, sva vstala, a ker se je naredil tako zelo lep sončen dan, sva prvi kofe spila pred bivakom in si zaželela še drugega, da vitamin D pred spustom v jamo dodobra izkoristiva, in sem ga scmaril, a ga nisva spila pred bivakom temveč malo stran na jasi, kjer je sonce najbolj sekalo in je bila ena podrta smreka, da sva lahko udobno sedla, pa razgled je bil tudi čudovit na novembrsko hosto … In sva še tam kar kofetkala in kofetkala še tudi, ko v skodelicah ni bilo več opojne pijače, potem sva se pa že skoraj v jamo odpravila, a sva ugotovila, da bi močan zajtrk bolj pasal na soncu kot v podzemlju in sva si scmarila še hrenovke z jajci, potem pa še en kofe, ki lepo leže na poln želodec, s katerim pa res ne moreš takoj v akcijo in sva se pred vhodom v jamo znašla opoldne. Priznam, da sem se malo hecno počutil, a ker sva se namenila dolgo garati v podzemlju, sem se sam pred sabo opravičeval, da malo toplote pač ni narobe na zalogo vzeti, četudi se gre potem v jamo bolj pozno. Dol nisva prav nič hitela, ker sva bila krepko otovorjena vsak s svojo težko transpostno vrečo, saj sva imela poleg vrtalnika z dvema baterijama s sabo še drugo orodje plus hrano in gorilnik in, kakopak, kofe in vodo in vse!
Sva priskakljala na delovišče, vrgla s sebe pasove, ki bi naju v ozkih delih samo ovirali, potem me je pa nenadoma spreletelo – nekaj sem pozabil! Sem našteval vse živo, česar morda nisem vzel, pa me je Matic po pregledu pomiril, da je, dokler na koncu nisem povsem brez veze še sveder omenil, brez katerega pa tudi ni tlake. In je Matic zatrdil, da je, še preden je pogledal, ko se mi je pa kamen odvalil s srca, je pa pogledal in povedal, da ga ni. In sva nekaj časa stala tam dol ko kakšna srutka, potem se je pa Matic odločil, da nama to ne sme uničiti dneva. Da kar je, pač je. Sem malo razmišljal, če bi ven skočil zadevo iskat, pa ni bilo čisto zares prave volje, potem sem še bolj resno razmišljal, če bi mlajšega kolega ven poslal, kar mi je bilo že bolj všeč, a sem se spomnil, da bi ga moral najmanj tri ure čakati v temi in mrazu. Zato sva si le en oreng kofe scmarila, za katerega je Matic povedal, da se že imenuje dolenjski kofe (skuhan in spit v globini Čaganke), potem sva pa ven odsvinjala. Nama ni šlo najhitreje, predvsem meni ne, pravzaprav se mi je celo zelo zatikalo. Domnevam, da zaradi pokvarjene akcije, če bi namreč v Južnem rovu odprla zadevo in prišla do novih dvoran, sem prepričan, da bi ven letela!
Pa kljub temu, da sva ven plezala počasi, sva vseeno še ujela sončni zahod, ko sva hodila proti bivaku in je bilo res tako kičasto lepo, da sva prav morala narediti fotografijo. Še celo za rokice sva se prijela, vse za dober posnetek!
V bivaku sva se preoblekla, vmes sem pa še Grdina na krompir spod žerjavice povabil, ko je nekaj tekstovno spraševal, do kdaj bova gor. In je napisal, da pride, a ker sva z Maticem najprej malo kofetkala, je bila že debela noč, preden sva se spravila zunaj kres zakuriti, da bo žerjavica. Sva se mučila in kurila in pihala in je ogenjček le stežka poprijemal, ko je nekje blizu v hosti počila kar debela veja. Poudarek je na debelosti veje, ker to pomeni, da je nanjo tudi nekaj težkega (in verjetno kosmatega) stopilo. Sva oba v hipu pogledala v tisto smer in kakšno minuto pozorno opazovala, kaj se dogaja, vmes je pa ogenj seveda popustil. Sva se spet pihanju in kurjenju posvetila, ko je malce bližje in malce bolj levo počila še ena debela veja. Poudarek je spet na debelosti! In sva spet nehala se z ognjem ukvarjati, ki je ravno poprijemati začel in sva oprezala za beštijo, ki takšen hrup povzroča plus malo sva jo z vpitjem odganjala, vmes je seveda ogenj spet popustil. Beštija se ni več oglasila in sva se spet k ognju spravila delati ga in sva spet malce uspeha imela, ko je tista kosmata in velika žival pa čisto ne tretjem kocu malo po goščavi zabrazdala, da sva spustila vse iz rok in jo v bivak popihala, kakor to veleva pravilo skoraj za vse nas dolenjske jamarske junake! Sva ven svetila, če bova kaj videla plus junaško sva po oknu trkala, da beštijo preženeva, potem se je pa lakota oglasila in sva se spet k ognju spravila, zakuriti ga, pa kar bo, pa bo. Vsak s svojo sekiro v roki. Matic z manjšo, on naj bi bil za vabo, ko bi beštija nanjga skočila, bi jo pa jaz s taveliko sekiro pameti naučil. In sva se spet matrala od začetka, ker je ogenj popolnoma ugasnil, saj se je vse skupaj vleklo vsaj pol ure, ko je v tabor priropotal krohotajoč se Grdin, je pa kmalu očital, da zakaj še ni žerjavice! Ki bi seveda bila, če naju on ne bi strašil! Smo krepko naložili, medtem ko se je žerjavica delala, smo pa v bivaku krompir rezali, vmes dajali koščke suhe salame in zavijali v alufolijo. Matic je pa še eksperiment udaril in je v en krompir z žličko izdolbel luknjo in potem vanjo vbil jajce, zadevico zaprl s pokrovčkom in krepko zavil v folijo. Vse skupaj smo za 45 minut zakopali v žerjavico (vmes je Tomi spil vse tri pive, ki jih je prinesel s sabo za vse in si izprosil še enega iz naše zaloge!), potem pa jedli najbolj okusen krompir ever. Sem še Lenko iz najboljše bistriške gostilne povabil, pa je odpisala, da bi prišla, če bi bili samo mladci gor, da s starimi strici se ji pa ne ljubi preganjati, tako je več za nas ostalo. Polnih želodcev smo še malo ob ognju posedeli, okoli polnoči se je pa Tomi domov odpravil. In ker ni bil več tako pogumen kakor ob prihodu, sva ga morala z Maticem pospremiti do avta, da je bilo naju potem nazaj grede pa tudi strah, ga pa ni zanimalo …
