Tako me je poklical prijatelj Igor, prvo pero Dolenjskega lista. Sem mislil, da je spet kakšno pivo čez žejo spil, kljub zgodnji popoldanski uri, a je pojasnil, da je pravkar na Valu 202 slišal, da je Dušan Šinigoj izdal novo knjigo za mladino. In da ima prav tak glas, kot ga imam jaz. Jebajga, se zgodi. Novinarki je Dušan zvenelo bližje kot Damijan. Konec koncev je bil model pred desetletji predsednik slovenske vlade, ne?! Se spomnim, kako je bil oče presenečen, ko so ga prvič vprašali, če je on tisti Šinigoj, katerega sin je pisatelj. Prej je bilo vedno obratno, če sem jaz sin tistega Šinigoja … Potem se je počasi navadil, zadnjič ob kofetku mi pa pove, da je šel k zdravniku na pregled in ko so mu jemali kri, ga je sestra vprašala, če je njegov sin tisti Šinigoj. In je stari pokimal, da je, tisti, ki knjige piše, a je potem sestra dodala, da je mislila, če je oče tistega, ki se po jamah preganja … In je spet pokimal, kaj je pa hotel, meni je bilo pa to nadvse všeč. Končno, prepoznan kot jamar! Pa koliko časa mora človek pod zemljo rinit, da ga kdo prepozna v tej vlogi, mislm, no …
S čudovito ekipo odhajam za par dni v Srbijo, na mednarodno reševalno jamarsko vajo. In so že danes pizdakali, ker itak vedo, da bodo morali po spalničnem oknu razbijati, da me bodo zbudili, potem pa še dve ali tri kavice v rito pri meni in pot pod kolesa …