Ko je človek dolgo v jami in eden dela, drugi pa sedi, občasno pa se vloge zamenjajo, je največja zabava jamarskih prdcev ogovarjanje drugih jamarskih prdcev. Pa posebnežev in podobno. Jamarskih, seveda. Sva zadnjič, ko sva bila z Maticem kar nekaj časa v luknji in sva obdelala že pol slovenske jamarije, začela debatirati tudi o našem Andreju, ki je bil na dnu Čaganke, pa jih ima že prek 60 pod klobukom. In mu ni bilo posebej težko, ker Andrej je garač, ni vajen držati križem rok. Sem razlagal Maticu, kako smo pred leti uživali na Kaninu in kako Andreja sploh ni bilo za zaustaviti, je ves čas nekaj počel, če ni bil ravno v jami. In so bile vse zadeve kar nekako logične, da je recimo že pred sončnim vzhodom v bivaku malce kamen razbijal, da bi bila miza bolj ravna, ker seniorji pač potrebujejo manj spanja, edino zakaj je nekje res bogu za hrbtom, ko smo iz neke jame prilezli, ki ni kazala nobenih znakov možnega nadaljevanja in smo jo torej izmerili in razopremili, kar je pomenilo, da se nikoli več nihče k njej ali vanjo ne bo odpravil, zakaj je torej tam teren ravnal in škarpico delal. To sem Maticu omenil kot dokaz, kako naš Andrej nikoli ne more biti pri miru in brez dela in je celo med malico, ko smo drugi počivali in jedli, preden bi se naprej odpravili, raje kamne tolkel in prelagal, namesto da bi jedel. Smo ostali bentili, da naj raje je kot kamenje tam premika, ker nihče nikoli na tem svetu več tja ne bo prišel in je torej njegovo početje jalovo in sififovsko, a se ni dal. Da je tisti plac pa res tako čudovit in da bo z nekaj posegi pa prav kičast, popolnoma raven, s škarpo okoli, ki bo pred vetrom branila. Saj smo se strinjali, da je plac res carski, a je bil daleč od označenih poti, pa tudi jama poleg se je zaprla, zatorej res nihče nikoli ne bo prišel več tja. A Andrej se ni dal in je ves čas, kar smo mi jedli, zidal in pospravljal. Ko smo pojedli in se pripravili za odhod, je pa ravno končal in je res napravil super plac za kratek počitek, raven in s kamni zaščiten od vetra, kar mu pa ni pomagalo, da ne bi potem za nami trapljal lačen. Ker ko smo pojedli in vstali, je vstal tudi on, brez malice. In to Matico ni dalo miru in je razmišljal, da mogoče bo pa kdaj vseeno tja kdo prišel in prebivakiral noč, a sem ga moral zavrniti, ker za bivakiranje prek noči tisti prostor pa vseeno ni bil dovolj pripraven, je bil pripraven bolj kot ne le za popoldanski počitek. In je razmišljal in razmišljal in šele ko sva iz jame prišla, zablestel z rešitvijo. Da ga ima, odgovor, je bil ves vesel. Sem vmes že sicer malce pozabil, o čem je razmišljal, pa me je hitro spomnil. Da zdaj ve, za kaj in komu bi lahko prišel tisti prostor bogu za hrbtom, ki ga je nekje na Kaninu izkrčil naš Andrej!
Predstavljaj si, da se tam po tisti vukojebeni sprehajata dva mlada krščanska talibana. Fant in punca. Seksualni nagon jima šprica po žilah, mali že tri leta s trdim hodi okoli, punčka se pa že pet let utaplja v lastnih sokovih, a pomagati si ne smeta in ne moreta, saj nočeta v pekel. Počakati morata do poroke. In hodita po vukojebini Kanina, vsa utrujena, napaljena, trda in mokra, kot vsak normalen parček bi se pritisnila, da bi se kresalo in kadilo do nezavesti, pa se ne smeta in ne moreta, saj še nista poročena in bi lahko šla posledično v pekel. Hodita po najbolj nemogočem brezpotju, da bi se dovolj utrudila, da ne bi mislila samo na prepovedan seks, pa jima ne znese. Punčka, ki pleza pred fantom v oprijetih kratkih hlačkah, da se fantu ob pogledu na polno in napeto ritko kar meša, tu in tam izzivalno še bolj kot je treba pomeša, malce izziva, čeprav ve, da ne sme, da bo vse skupaj samo še slabše, ker počit se itak ne smeta, možakar pa se matra za njo, ker zaradi neeksplodirane bombe v hlačah komaj dviguje noge prek skal. In hodita, poskusita se zmatrati do konca, da o seksu ne bosta razmišljala, pa ne gre, samo o seksu sploh razmišljata. In se pogovarjata. Kako bo, ko se bosta poročila pa to. A ker tista ritka še kar miga pred fantovskimi očmi in se mu že dobesedno meša, enkrat vmes ta v totalnem obupu izjavi: Ej, ampak če v tej vukojebini v brezpotju Kanina odkrijeva kakšen super plac, ki bi bil raven in travnat, brez kamnov in ki bil s kamnitim zidom zaščiten pred vetrom, kar itak ne bova našla, ampak, vseeno, sam tako pravim, da če bi ga slučajno našla, čeprav ga ne bova, ampak, če bi ga, bi blo pa to po moje znamenje, da se lahko počiva, da nama to bog daje znak, da mogoče pa lahko že pred poroko …
Sem malo razmislil in potem pokimal – jap, to je povsem možen scenarij, v katerem Andrejevo takratno delo namesto malice ne bi bilo nično!
In res je, da ko se človek matra pod zemljo, misli delajo povsem drugače kakor na površju … 🙂