Malica

Hrana je pomembna. Človek ne more brez nje, če gara, še toliko manj. In v jami se gara, ko se ponesrečenca v nosilih spravlja na površje! Hrana ti da energijo plus ogreje te. In v jami ti hrane načeloma ne nosijo, za malico moraš poskrbeti sam. Naješ se, preden greš pod zemljo in nahranijo te spet, ko prideš ven, vmes si pa povečini odvisen od sebe in svojih kolegov. Tega smo se naučili že zelo kmalu, ko smo še kot čisto frišni pripravniki cel dan brodili po vodni soteski, lačni do nezavesti. Pametni smo s sabo vzeli vsaj čike v vodoneprepustni vrečki, manj pametni pa še tega ne, posledično smo bili tudi bolj pametni kmalu brez. In nam je krulilo po želodcih, ampak car Bor je bil prvi, ki je na analizi zastokal in pokritiziral, da kakšno je to naše vodstvo, da nas pusti lačne v tako težki situaciji. Sem mu nehote kar malo (v  sebi) pokimal in bil kar malo vesel (v sebi), da je to omenil, a so mu (nam) kmalu razložili, da bi nam hrano le iz helikopterja lahko metali, saj smo brodili po povsem nedostopnem terenu in da bi vsak pameten reševalec moral vedeti, da nekaj hrane pa le mora vzeti tudi sam. Plus na eni prejšnjih akcij, ko je bil za dostavo sendvičev v jamo zadolžen Boni, je z brvi zgrmel v podzemno reko. Smo njegov porkamizerja in podobno boganje globoko noter slišali kljub hrumenju vode, pa sendviči so bili mokri tudi zelo neokusni. In smo se naučili. Da moramo nekaj hrane imeti s sabo, vsaj za prvo silo. Dobro, moja prioriteta so čiki in kofe in plinski gorilnik, a ker povsem butast nisem, še kakšno čokolado in rozine s sabo vzamem plus kakšno juho v vrečki, ko imam glih posodo za kavo in gorilnik. A to ni dovolj, če si v luknji skoraj ves dan in garaš. Zato sva zadnjič z Anžičem tam v Srbiji v zadnji trgovini še v civilizaciji nakupila suhih mesnih dobrot in sira in kruha do nezavesti. Dobro, Anžič je še pivake in vino natresel v nakupovalno košarico, a to je bilo za po jami. Ko sva pakirala zjutraj, sem v svoj bidon vrgel narezano suho salamo, kruh je pa vzel pa prijatelj, da ne bom samo jaz nosil. In ko se je v jami po kavici lakota oglasila, sem pobrskal po bidonu in si privoščil bogovsko malico za bogataše. Suho salamo, narezano na tanke kolobarčke, brez kruha! Ker kruh je bil pri prijatelju v povsem drugem delu jame. Priznam, se mi je na začetku malce zatikalo v grlu, potem, ko sem pojedel še njegove kolobarčke pa še bolj, a sem se nekako tolažil, da on ima pa ful kruha in da lačen tudi ne bo. Ko se mi je čudovita, natančno prav začinjena in rahlo pekoča mesna dobrota topila v ustih in mi v kri pošiljala ravno pravo količino soli in vsega, sem si pa za hip poskusil zamisliti žvečenje suhega kruha. In me je malce stisnilo od neugodja, ampak potem sem se spomnil, da tudi pod njegovimi nogami tečejo ogromne količine vode, s katero si bo lahko usta poplaknil in sem se pomiril. Še zadnja dva kolobarčka salame v usta vrgel, ju poplaknil z zadnjimi požirki ravno prav ohlajene kave, pojedel še en snikers, da je čik bolj pasal, potem pa pripravljen počakal nosila s ponesrečencem, da sem poln energije za delo poprijel …

Spodaj je pa fotografija Vladimirja Kržalića, ki je v kontra svetlobi ujel jamarske reševalce, ki po dvanajstih urah garanja v skoraj potopljeni jami hodijo proti štabu. Meni je lepa, morda tudi zato, ker vem, kako paše priti ven, da poskrbijo tudi zate …

proti stabu