Home > Razno > Skoraj nesreča

Skoraj nesreča

27. novembra 2014

V jami ali pred njo se mi zelo velikokrat nesreča ni zgodila, nekaj jih je pa vseeno bilo, ker sem pod zemljo kar pogosto. In danes je bil tak dan, se je skoraj katastrofa zgodila, a se je na srečo vse srečno končalo! No, pravzaprav bi moral napisati, da je bila danes takšna noč, ker je Tomi malo zamudil pa še milijon opravkov je imel tudi potem in je bila trda tema, ko sva prišla k Čaganki. Terapevtsko sem ga odpeljal v jamo, ker ga nekaj hrbet boli, da se malo na štrik spravi in hrbet zravna. Meni je pomagalo in ker v sili hudič še muhe žre, je privolil. Da bo poskusil, da vidi, če štrik res dela. Temno je bilo ko v rogu in mrzlo k svina, ko sva pristopicljala do bivaka. Sem imel prefrigan načrt, da bom v bivaku malo zakuril, Tomi bo plezal, jaz bom pa eno knjigo dokončal in nekaj spekel potem. Načrt je bil seveda super, realnost pa malce drugačna, kakor vedno, kadar Tomi improvizacijo udari. Ko sva sedla v avto, je najprej zahteval, da odpeljem proti piceriji, da je naročeno pico vzel in se je potem tako napapal, da gor ni imelo smisla kar koli pripravljati. Zakurila tudi nisva, ker ga je tako zeblo, da je prav silil v jamo, v katero pa jaz nisem mogel, ker sem s sabo vzel samo eno opremo, saj naj bi ostal na toplem. In sem potem čmuril v temi in mrazu ob vhodu v Čaganko in prijatelju dajal navodila, kako varno in lažje po štriku skakati. Saj prva stopnja ima le dobrih dvajset metrov, a če te boli hrbet in nimaš prav dosti jamarske kilometrine, gre bolj počasi. Kar je prav, varnost je vedno na prvem mestu. In čeprav me je zeblo ko psa, nisem nič priganjal. Tomi je čaral na prvem pritrdišču, vmes sem se pa odločil enega prižgati in sem z rokavicami cigareto še uspel nekako izbezati iz žepa, ko sem segel po vžigalniku, mi je pa ta enostavno spolzel iz rok in direktno v globino. Katastrofa, me je še bolj zmrazilo, če je bilo to ob tistem mrazu sploh mogoče. Nič nisem vpil, ker vžigalnik je itak lahek in kamor koli bi ga zadel, kaj hudega ne bi bilo. Moj prvi poriv je sicer bil, da zakričim, da vžigalnik dol leti in da naj ga poskusi ujeti, a sem takoj spoznal, da to itak ne bi bilo mogoče, le v oko bi ga morebiti lahko pritisnil, če bi gor gledal. Tomi je sicer imel posla s prepenjanjem, a je vseeno s kotičkom očesa opazil, da je nekaj mimo njega priletelo in je vprašal, kaj je to bilo. Sem s piskajočim glasom povedal, da moj edini vžigalnik in da če se je že prepel, naj se hitro dol spusti, ga poišče in mi ga prinese gor. Se je prijatelj končno spustil, vžigalnik našel (tudi sprobal ga je, je še delal, torej katastrofa s srečnim koncem), potem pa se ko bolan srat pripravljal, da se bo vzpel po vrvi. Sem mu od zgoraj (narejeno) pomirjeno dajal navodila, kako hitreje zakurblati, varnost me kaj zelo ni več zanimala. Pa saj se ti nima kaj zgodit, samo hitro plezaš pa je. Tomi je tokrat prvič poskusil s pantinom in sem razmišljal, če bi mu razložil, kako se lojtrice pleza, kar je veliko hitreje, a itak ni imelo smisla, za to tehniko potrebuješ dosti vaje, preden jo osvojiš. In sem torej stiskal zobe, ko je mencal, ga vzpodbujal in se tresel, ko je končno gor prišel, se je pa odločil, da se še enkrat spusti in dvigne in mi vžigalnik šele nato da. Ker če mi ga bo takoj dal, bom šel direktno v bivak, da me pozna. In sem itak skoraj kar brez pasu v jamo skočil, da naj se ne heca, da že delirij seka plus zebe me in me bo čik malo pogrel. Sem moral obljubiti, da ga počakam tam, preden mi ga je vrnil, pa še debelo me je gledal, kako to, da me zebe, ko je pa njemu vroče za popizdit. In itak da mu je bilo vroče, sem res videl, kako se je od njega vse do gor kadilo! Ni kondicije, zato pa tudi hrbet boli! Ampak štrik pomaga, je rekel in bova še šla, jaz sem se pa iz te skoraj nesreče tudi nekaj naučil. Moram imeti po dva vžigalnika, ker nesreča nikoli ne počiva …

20141126_210118_S

Comments are closed.