Home > BlogXtreme > Skoraj rekord

Skoraj rekord

2. novembra 2014

V petek smo najprej po hosti nabrali gromozanski kup tanjših in debelejših vej, ker nam je zmanjkalo drv pri bivaku, potem pa v pravi jamarski maniri sedli ob ogenj in ob pivih blebetali do nezavesti. In se še bolj krohotali, kakopak, jamarji s(m)o namreč hecni ljudje. Ob žeji in smehu se je še lakota oglasila in smo si pripravili čagase. Pečenice, pečene pod žerjavico. Dobre so bile za vse prste oblizat, je bila žeja potem še večja, za sladico je pa poskrbel legenda Borivoj, ki mi je prinesel torto, ob kateri smo potem zobali še Bojanove borovničke v alkoholu (problem jih je bil le iz steklenice dobit) in je bilo prav kičasto. V poznih nočnih urah, ko so se pametni počasi spravljali k počitku, pa je ob ognju tečnaril Matic, ki je na vsak način hotel še nekaj na žerjavico vreč, a ker mu mesa nismo dovolili, je v folijo zavil kar par čebul. In so bile začuda res dobre …
Zjutraj smo za spremembo vstali že pred dogovorjeno uro, še celo Srečko in Klemi, ki sta prišla ob osmih zjutraj, sta bila presenečena, ko smo že kofetkali! A kakšne velike skrivnosti ni, nismo nenadoma začeli resno jemati jamarstva ali kaj, le Jereb je bolj zgodnja ptica in se je že ob šestih zjutraj z motorko spravil nad tiste veje!
V jamo smo se v čudovitem sončnem dnevu brez slabe vesti spravljali v ekipah, zadnja sva se v podzemlje spravila z Anžičem. Sem imel prav dober občutek, pravzaprav prav olimpijskega! Vse je kazalo, da nam bo šlo dobro od rok! Na dno je bilo potrebno spraviti ogromno opreme, a ker nas je bilo veliko in smo si breme porazdelili, sem šel jaz na koncu v jamo najlažji. Prav ponosen sem bil sam nase, kako sem regiral, da mi je to uspelo! Dol sem moral nesti le en velik aluminijast pisker za v bivak, nekaj hrane in pribora, pa svojo jamarsko opremo. Samo par kilc, izi bizi, res. Dobro, ostal mi je tudi plastičen 25 l kanister za vodo, a ker je bil prazen, se sploh nisem sekiral. Pustimo ob strani, da se je tista plastična pizdarija potem zatikala od vseka začetka za prav vsak rogelj ali kapnik, da niti ne omenjam, kako sem norel, ko sem prišel v ozke dele! A ko sva bila z Anžičem še zunaj, tega še nisem vedel in sem bil prav olimpijski. Jaz kakor lahek, prijatelj se je pa za jamo tokrat tudi dobro pripravil. Dol je šel s simplco in ne zavoro, ker je to za ožine dosti lažje in je to pred vstopom v podzemlje stokrat poudaril, plus še eno inovacijo je udaril, ki tudi prihrani čas. Si je nabavil nekakšen motorističen lulanik, kondom s cevko, ki si ga natakneš na mašinco in potem lulaš teoretično kar med hojo lahko. In mi je tisto cevko kazal ves ponosen, kako bo zdaj čas prihranil, ko ne bo rabil umazanega pasu in kombinezona odpirati, pa še lulico bo ohranil čisto. Sem bil v strahu, da bo kaj po meni kapljalo, ko bom pod njim in se bo tenstal v ožine in od samga hudga vodo po men spustil, zato je hitro še dodatno inovacijo udaril, je odrezal eno vejico, jo pošpičil in zarinil v cevko namesto čepa. Pred jamo se je odločil, da bo še odtočil in sem prav z zanimanjem opazoval proces. Brez inovacije odtakanje pri starih stricih vzame toliko časa kot čik, preden vse odpneš in odpreš in poiščeš mašinco, tokrat je bilo res ekspresno. Dobro, prdec pred vodo je bil isti, po prdcu je pa iz tiste cevke priteklo in je bilo res enostavno in hitro. Sem zahteval, da čep zarine nazaj in sva pičila. Najprej Anžič, ki je bil tudi ves olimpijski, a je že v prvem breznu, ko sem bil jaz še zunaj, poprosil, če skočim v njegov avto po zavoro, da simplca leti k svina in da je ni navajen. Sem skočil v avto, ko sem se vrnil in ga ujel, je pa rekel, da se je vmes že navadil in da naj zavoro kar nekam obesim. Jaz sem bogal, ko sem se zatikal in ropotal s tistim ogromnim plastičnim piskrom, Anžičeve inovacije so pa delovale. Simplca je lepo letela po štrikih, cevka je delovala, ko se je vsake toliko ustavil, odčepil ter odtočil. Potem sva prišla v ožine, kjer sem jaz še bolj pizdakal, Anžič je bil pa še bolj olimpijski. Da to je super, da smo razširili vse ozke dele, da zdaj gre dol že čist kičasto in da ne smemo več širit, ker potem bo pa res že vsak pezde v Čaganko na dno prišel in da tudi ko bo Uroš šel na dno, mu bo povedal, da Čaganka sicer res ni enostavna, ampak da je zamudil priložnost, da bi šel dol, ko je bilo ozko še res za popizdit in je bila jama največji izziv za vsakega pravega jamarja. To na dolgo in široko razlagam samo zato, ker ko se je Anžič potem olimpijsko razpoložen prvi gor odpravil, se je na prvem štriku v prvi ožini zataknil za eno uro in šestnajst minut! In vsi ostali za njim tudi, kakopak! Pomagati mu nismo mogli, ker nad njim ni bilo nikogar, saj je šel prvi, in ko je umiral v ožini in se matral po milimetrih in smo razmišljali, če bi po jamarskem telefonu Ticota poklicali, da bi od zgoraj mu prišel pomagat (Tico in Matic sta plezala kamin v Game overju in bi bila zihr ful vesela, če bi morala na dno!), se mu je pa še druga inovacija sfižila. Je kupil zadevo verjetno za večjo mašinco in ko se je tam gnetel in tenstal in je hotel od vsega hudega še malo odtočit in mu je celo še nekako uspelo čep odmašiti, voda ni pritekla iz cevke, temveč mu je le v gatah toplo ratalo … Olimpijski duh se je nadaljeval, saj je na drugi vrvi v drugi ožini že šlo hitreje, je prišel čez že v eni uri!
Ampak prehitevam. Ker nas je bilo toliko dol, sva bila z Anžičem zadolžena le za hrano v bivaku na dnu. Sva okoli treh popoldne v šotoru zakurbljala plinski gorilnik in v tavelik pisker, ki sem ga pritrogal dol, natresla ričet, ki ga je dan prej pripravila Anžičeva boljša polovica in smo ga v močni plastični posodi tudi spravili dol. Vseh 5 litrov! Ko je zadišalo po dobri hrani, in ričet je bil res dober za znoret, sta najprej priskakljala Klemi in Maks, ki sta širila meander, ki vodi v Čagankine globlje globine, malo kasneje so se nam pridružili pa še Srečko, Mitja in Bojan, ki so kopali v Kalahariju. Siti, da smo skoraj počili, smo si privoščili še kavico, potem sva pa z Anžičem mislila kar počasi gor, da ne bi delala gneče, ko bodo krenili še drugi, plus 2 litra ričeta, ki je še ostal, sva namerava nesti Ticotu, Maticu in Albertu (ki ne mara blata in plezanja po štrikih, ampak na srečo v Čaganki tega itak ni!), ki so garali v srednjem bivaku kakšnih 250 m višje. Ambiciozen načrt, res, še sreča, da trojica ni čakala na nas, da jim hrano prinesemo. Pa tudi s prednostjo ni bilo potem nič, ker ko je Anžič preplezal prvih 50 metrov, so ostali že vsi nehali delati in se postavili v vrsto za nami! Prijatelja Anžiča je olimpijski duh počasi zapuščal (no, roko na srce, crknil je tako zelo, da je smrdelo!) in je spuščal hitrejše od sebe naprej, ko je pa prišel še Maksi in sem ga poteral naprej, da bova šla potem z Anžičem počasi v neolimpijskem ritmu proti površju, se je pa mladenič zbunil, skoraj razjezil. Da on ni prišel tekmovat, da on si hoče še malo Čaganko ogledat in da hoče iti počasi in da kaj ga silim, da naj grem jaz kar naprej, da bo on ujel ritem z Anžičem in da bo čisto OK. To je tisti mladenič, ki je v petek delal v eni tristometrci, v Čaganko si je pa potem prišel malo odpočit, ker Čaganka je u izi. Je v bivak na površju prišel ob dveh zjutraj in je bil zjutraj v soboto edini od nas z umazanim in mokrim kombinezonom, ki ga je sušil ob ognju, ko smo si kuhali kofetke …
Sem zmignil z rameni in odpeketal za glavnino, a ni šlo hitro, do bivaka na sredini Čaganke je ogromno zajebanih detajlov. Smo v bivak na sredini prišli šele okoli polnoči, večina je kar proti površju odpeketala, z Mitjem sva si pa cedevito pogrela in si malo odpočila. Ko naju je začelo zebsti, sva se odpravila naprej, a sem ravno zaslišal Anžiča in Maksa iz novih delov priti kakšnih štirideset metrov nižje in sem se odločil, da ju počakam. Mitja je odšel naprej, da ga bom že ujel, a je bil on že kakšnih 70 m višje, ko sta Anžič in Maks prikolovratila do mene. Sem kmalu ugotovil, zakaj se zlatemu Maksiju ni nikamor mudilo, ker je kar na pritrdiščih lovil spanec! Mene je od podhlajenosti kar prestavljalo, tako da smo le par besed rekli in sem kar odpeketal za Mitjem, da se čim prej pogrejem s plezanjem po vrvi. Sem prišel v Akustično dvorano, kakor že najmanj stokrat in se proti štriku odpravil in ko sem gledal po blatni steni in oprezal za vrvjo, ki je nikjer nisem videl, sem pomislil, da sploh ni čudno, da je Irena pred leti tudi falila vrv in odšla nekam drugam plezat, kar se zdaj imenuje Irenin kamin. Sem hodil levo in desno pod steno in vrv iskal in mi sploh nič ni bilo jasno, šele čez čas mi je v utrujene možgane kapnilo, da je s tranportno vrečo Mitja štrik enostavno potegnil za sabo. In ker me je že itak treslo od mraza, mi je šlo kar na jok, ko sem pomislil, koliko časa bom morali čakati, da bo nekdo dol prišel in nam spustil vrv! Sem vpil in kričal in žvižgal in na srečo me je Mitja še slišal. Predvsem žvižge, in ker sem kar vztrajal in žvižgal in vpil, je prišel nazaj dol. Sem mislil, da bo jezen, ker ga sprehajam (čeprav po njegovi krivdi), a se je prav razveselil, da je samo to, da je mislil, da se je kdo poškodoval! Pa še ponosen je zdaj, ker je edini v Čaganki preplezal več kot 453 m!
Ven je šlo počasi in mukoma, v zadnjih dveh breznih sem skoraj jokal. Anžičeva transportka me je poleg moje vlekla dol, pas, na katerih sta obe viseli, me je dobesedno žgal v bedra in pas. Vsak dvig je zapekel in zabolel do solz! V izhodnem breznu sem resno razmišljal, če bi transportko obesil na pritrdišče, saj tistih 20m bi jo že kdo prinesel, sem se bolj smilil samemu sebi kakor so se mi smilili prijatelji, ki bi jih izčrpane dodatno obremenil, potem sem pa pomislil, da bi Maks k bivaku prikorakal z dvema transportkama in nikogar ne bo zanimalo, da jo je nesel le v zadnjem breznu in sem stisnil zobe in jo povlekel ven, pa če bi crknil!
V bivaku so vsi že spali (čeprav še ne dolgo), ogenj zunaj je pa veselo gorel in v kotlu je brbotal izvrsten prebranac s klobaso, ki ga je gor prišel sčarat Borivoj. Sem se preoblekel, malo očedil in sedel ob ogenj. Vse me je bolelo. Pogledal sem na uro. Sem mislil, da bo kazala dve ali tri, ne vem, od kod takšen optimizem. Pokazala je deset minut čez pet zjutraj! Ob pol šestih je v čudoviti jasni zvezdni noči prikorakal še Mitja, ki si je v drugem breznu privoščil krajši krepčilni spanec in počakal na zadnja dva umirajoča. Se je slekel in privoščil prebranec, umil se pa ni, ker se je ob ognju že posušil in si je potem z užitkom in pedantno delal blatni piling. Iz bivaka se je slišalo glasno smrčanje, kar mi je bilo domače, potem se je zaslišalo nekakšno vpitje, kar mi ni bilo tako domače in sem najprej celo pomislil, da se ravsajo, a je Mitja pojasnil, da ima to samo Jereb govorne vaje v spanju, nato pa se je zaslišalo nekakšno stokanje. Prav glasno in prav milo. Mi je kar malo vroče ratalo, ker v bivaku so bili sami možaki in če bi bilo to, kar sem mislil, da je, bi moral kdo od mojih prijateljev najmanj k spovedi, a je spet Mitja pojasnil, da od nekoga telo v spanju obnavlja muke, ki jim je bilo izpostavljeno v jami …
Skoraj ob pol sedmih sta prikorakala še zmagoslavna Anžič in Maks. Zunaj je bil že dan. Sem prijatelju čestital za rekord, v jami je bil po mojih izračunih čez dvajset ur, torej dlje kot zadnjič, a se je zbunil, da je bil par minut manj. Nisem imel ne moči ne volje za kreg, še za sedet je nisem imel, prav tako ne Maks, ki se je v vhodnem breznu kregal z Anžičem, da bosta ven prišla v dan, Anžič je pa trdil, da je samo luna tako svetla. In je rekel, da je odnehal zato, ker je Anžič starejši in bolj izkušen in moder, a sem prepričan, da mladenič le energije ni imel … Obema bi pa ob prihodu z veseljem spustil Highway to hell od AC/DC, samo je nisem imel. Za naslednjič bom naložil na telefon zihr!
Sem se končno odpravil v posteljo, prav vsaka koščica in mišica me je zabolela, ko sem se zravnal. Pravzaprav sem prepričan, da bi lažje in hitreje naštel, kaj me ni bolelo … Od stokanja se je zbudil Matic, ki je pomislil, da sem se morda ponesreči k Ticotu ulegel ali kaj, malo kasneje, še preden sem zaspal, sta pa že Srečko in Klemi vstala in odšla nekam ne daleč eno novo jamo odpirat!
Ob desetih so me vrgli pokonci, je Srečko kofe skuhal, vsi so že bili ob ognju, le Anžič je imel še en tovornjak drv za nažagat, preden je tudi on vstal. Med kofetkanjem me je pa Matic spraševal, če kava že deluje in če bom šel kaj kakat, kar mi je bilo čudno, ker je potem še druge nadlegoval z enakim vprašanjem, na koncu se je pa izkazalo, da je le iskal nekoga, ki bi mu desko na poljskem stranišču segrel! Kdo je fotografiral vsebino poljskega stranišča pred in po potrebi in potem primerjal izdelke, pa ne bom napisal, ker vsake neumnosti pa tudi ne smem izdati …
Smo na sončku še malo modrovali in pospravljali, čeprav bolj počasi, pa veliko smo kofetkali in še malo pojedli, preden smo okoli tretje ure do Alenke v najboljšo bistriško gostilno na kofetke in špricarčke še skočili. Sem tam po blatu na gozdni cesti vozil bolj počasi, če bi moral s svojo terena vajeno R5 Anžičev strupen kamionček potegniti, a mu je kar šlo, na terasi pri Alenki smo pa ugotovili, da sanjska ekipa zdaj nekaj časa ne bo šla v Čaganko. Da kar je preveč, je pač preveč, da v tako grozno jamo, iz katere ven umiraš dvanajst ur, pač ne hodiš vsak mesec! Vsi pa pridejo že na naslednjo akcijo za zunanjo ekipo, kar je tudi v redu. Pomembno je, da si med prijatelji, pa če v jami ali pred njo …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.