Voda v škornjih

Vožnja v Srbijo z Urošem in Anžičem je bila dolga. Dooolga. Sta bila razpoložena kot tista dva strička iz Muppet showa in če nista drkala eden drugega, sta pa mene in Tjašo. Vsak s svojim televizorčkom za navigacijo, ki sta se, čeprav nisem mogel verjeti, včasih tudi skregala. Če je Urošev kazal na desno, je Anžičev naravnost. Sem zakurblal še svojega, ki ni pa nič kazal, ker nisem imel zemljevida naloženega, za kazen, ker sem se vmešal, je pa šofer Uroš še malo bolj krepko zabremzal, da sem dobil lekcijo, zakaj moramo biti potniki tudi zadaj pripeti z varnostnim pasom! V Beogradu smo kar nekaj časa iskali eno ful dobro čevapdžinico, po ene trikrat smo se zapeljali čez vsak most, ker na koncu nista več zaupala navigacijskim napravam in sta vozila po spominu (levo, ne, tle je naravnost, ne, ne, mensezdi da je desno …), ker smo posledično padli še v prometno konico, a smo po polžje tisto zadevo vseeno našli, že dodobra prestradani. V čistem centru Beograda! In celo parking (edini!) smo našli, ga je Anžič za naslednjič kar v navigacijsko napravo shranil. Ker naslednjič bo spet frej, kakopak! Seveda smo posledično zamudili zbor s srbskimi reševalci in smo jih ujeli šele malo pred ciljem nekje v vzhodni Srbiji na planini Miroč, kjer naj bi v jami v Laništu vadili reševanje iz jame in sodelovanje med reševalci iz različnih držav. Srečanje s prijatelji iz različnih služb je bilo veselo, pa tudi rade volje so počakali na Slovence, ki smo tam še v civilizaciji skočili v trgovino, ker vmes nismo imeli časa! Že krepko ponoči smo prišli v neko šolo bogu za hrbtom, kjer smo bili nastanjeni in smo kar takoj sedli na brifing. Bili smo iz skoraj iz vseh držav nekdanje Juge, plus Romuni in Bolgari so se nam pridružili. Organizatorji so nas že prej razdelili v ekipe in pri tem pazili, da smo bili narodnostno pomešani, dolgo v noč pa smo potem s pomočjo načrta debatirali o tem, s kakšnimi manevri bomo dobili ponesrečenca iz jame. Ko sem zaslišal, da bom v skupini 3, bolj proti dnu nekaj čez 200 m globoke jame, sem si oddahnil, ker je bil na načrtu naš sektor videti enostaven, crknil sem pa od smeha, ko so Anžiča, strokovnjaka za Čagankarske ožine, postavili za vodjo odseka v ozkem in vijugavem meandru, za katerega smo med brifingom vsi držali pesti, da ga ne bi dobili! Prijatelju se to ni zdelo smešno in ko smo potem ob pivih debatirali o možnih reševalnih manevrih, je imel zaskrbljen obraz, pa malce jezen tudi, ker je bil prepričan, da sva mu to zrihtala z Urošem. Ko smo se okoli dveh zjutraj končno spravili v spalke, sem bil deležen marsikaterega zavistnega pogleda, saj sem s sabo pritrogal zložljivo posteljo, a ko so vsi zaspali, sem jaz zavidal vsem drugim, ki so spali na tleh. Namreč, šola v oddaljeni hribovski vasi je namenjena le nekaj otrokom, kar jih je še ostalo tam, zato je urejena le ena učilnica, v kateri je tudi peč na drva, učilnica, v katero sva se spravila z Anžičem, pa ni imela niti vseh oken, pa stranska vrata na dvorišče so bila tudi odprta kakšnih deset centimetrov, zato je ravno čez naju vso noč vlekel leden prepih. In nisem niti za minuto očesa zatisnil, sem se tresel ko pes na kuzli, saj sem vzel tenko spalko za spanje v prostoru, Anžič pa prav tako. In sva komaj pričakala zoro, kofe in vroč sirov burek. Pa smeh do stropa, kakor vedno, ko se dobijo Srb, Hrvat in Slovenec. Ko smo se odpeljali do jame in tam nabirali opremo, pa nas je smeh malo minil, saj se je vreme povsem sfižilo, rahlo je deževalo in pihalo do nezavesti, komaj smo čakali, da vstopimo v jamo. Jama naj bi bila suha, zato je Anžič najprej oblekel tanek kombinezon, potem si je pa premislil in oblekel debelega pisanega, ki je bil usran še od Čaganke. Ko se je preoblačil, sta do kombija prišla dva pujsa, ki sta se svobodno pasla po travniku (ali kar sta že pač počela) in smo vsi opazili podobnost v vzorcu njihove obleke in umazanosti. A ni bilo panike, Anžiča smo z lahkoto prepoznali po rdeči rutki, ki jo je imel na glavi …

V jamo smo z vso opremo vstopili okoli devete dopoldan in se spustili vsak do svojega delovišča. Za navaden jamarski obisk zadeva sploh ni preveč zahtevna, a bolj ko smo v ozke meandre rinili, bolj je pod našimi nogami tekla voda. Ko sem se rinil skozi Anžičev del, se mi je prijatelj prav zasmilil, na našem delovišču se mi je pa smejalo. Prostorno in razgibano, smo imeli sicer kar nekaj zapletenih manevrov, a nič posebnega. Smo se kar dela lotili, nobenih težav ni bilo kljub temu, da smo bili iz različnih držav, a še preden smo končali, je v vodo pritekel potok. Zunaj je namreč začelo močneje  deževati. In vsi naši manevri, ki so se prej zdeli povsem enostavni, kar naenkrat to več niso bili, saj so bili vsi pod pravcatimi slapovi. Še preden smo vse dokončali, smo bili že mokri do kože s povsem polnimi škornji vode! Saj ne rečem, nesreča nikoli ne počiva in bomo kdaj lahko reševali tudi v najbolj nemogočih pogojih, z vodo in vsem, se nismo preveč pritoževali, a po desetih urah mokrote stvar začne malce presedati. Sem enkrat vmes sicer skuhal kavo (z mlekom v prahu, lepo prosim) in se jih je kar nekaj hvaležno spustilo do mene, plus muziko iz mojega telefona so kar prek jamarskega telefona spuščali (česar nisem vedel), a to mraza in mokrote ni pregnalo. Malce smo se končno ogreli, ko so nosila s ponesrečencem prišla na naš odsek, plus  Anžiču smo morali potem pomagati, ki mu je šlo neverjetno dobro in hitro, celo mnogo bolj kot nam, potem smo pa počasi sproti pospravljali in če je bilo potrebno, spet zagrabili, večinoma pa stoično čakali, da se nosila premaknejo in bomo šli lahko naprej. Vsi smo bili v istem zosu (razen Uroša, ki je zadevo nadzoroval in ocenjeval in je bil edini POVSEM suh!) in nismo kaj dosti preklinjali, saj itak nima smisla. Ko sem enkrat recimo potožil kolegu iz Srbije, s katerim smo čakali, da se sprosti vrv, da mi gre voza v škornjih ful na živce, je malo pomolčal, razmislil, potem pa povedal, da njemu pa ne, da mu je pravzaprav ful všeč. Itak da smo ga vsi debelo gledali, zato je pojasnil, da se ima, ko mu je med čakanjem dolgčas, vsaj s čim igrati. Da dvigne eno nogo in malo naprej in nazaj brca in da se voda ful hecno pretaka potem med prsti, potem pa še malo z drugo nogo vežbo ponovi … Smo bili vsi mnenja, da mu je nekaj vode tudi med ušesa verjetno prišlo, a čez par minut je najmanj deset reševalcev (vključno z mano) že guncalo vodo vsak v svojih škornjih!

Pot se je potem končno sprostila za nekatere med nami, ki smo dodatno opremo ven trogali in okoli devetih zvečer sem se že zavalil ob velik in prijetno vroč ogenj pri bazi pred vhodom v jamo.  Sem celo škornje sezul, ven zlil vodo, sezul še nogavice, jih ožel in vrgel prek palice ob ognju, da se posušijo, vmes sem si pa stopala grel. Je ful pasalo, plus deklica mi je prinesla kruh, namazan s pašteto (ponujala mi je pa kruh in lososa, če sem lačen!) in življenje je spet kar nenadoma postalo znosno. Sem skoraj zaspal tam v gozdu ob kresu, ko nenadoma pride ukaz, da morajo vsi, ki imajo še pas na sebi, priti pomagat k vhodu jame, da prihajajo nosila in da je reševalcev premalo. So premočeni in utrujeni kolegi s težavo in počasi vstajali in odhajali od ognja, ko sem ostal sam, me je pa vest zapekla. Da tam tako uživam in počivam, ostali se pa matrajo in trpijo! In sem vzdihnil, vdano v usodo, pojedel še zadnji grižljal kruha s pašteto (lososovo!), potem pa segel po nogavice, da se obujem in pridružim garačem. In najprej sploh nisem dojel, kaj se dogaja, šele ko je že peklo do nezavesti, sam pogledal v roke in nogavico, ki sem jo držal, zabrisal v ogenj. Sem jo namreč postavil preblizu ognja in se je že topila, ko sem jo zagrabil, se je pa tista stopljena plastika prilepila oziroma vžgala v prste in sem jo komaj dol dobil. Je peklo do nezavesti, a ker so še vedno potrebovali pomoč, sem zagrabil škornje in jih obul kar na bose noge, da grem pač pomagat, a spet nekaj ni bilo prav in sem že plesal indijanski ples za dež, preden sem ugotovil, da so bili tudi škornji preblizu ognja in da je voda v njih skoraj vrela, ko sem jih nataknil na bose noge! Sem imel toliko posla sam s sabo, da so tistega boščka že kar brez mene ven potegnili, jim nisem nič manjkal. So ga takoj postavili v nosila s kolesom, da ga odpeljejo v štab, jaz sem pa razmišljal, ali naj kolege zaprosim, da tistega namišljenega ranjenca naterajo, da gre peš domov in v bazo odpeljejo mene. A si nisem upal, pogled na obraz ponesrečenca je povedal, da ima on večje težave od mojih. Je potem pol noči ob peči stal in je bil še vedno bled in podhlajen!

Okoli enajstih zvečer smo potem sedli v ogrevano učilnico, da smo napravili analizo akcije, ki smo jo naredili temeljito in po pravilih, čeprav je vsaj pet reševalcev glasno smrčalo vmes, okoli pol enih zjutraj so nam pa servirali odojka in ovco (zame ne bil na srečo tudi pasulj) ter pivo dovolili in je vseh skoraj šestdeset garačev vključno z mano oživelo. Smo potem še malo kofetkali in čikali v skupinah, a sem bil tako utrujen, da sem kar zagrabil svojo posteljo, jo prenesel v učilnico s pečjo, se slekel, zavlekel v spalko in skoraj v dveh hipih zaspal. Bi morda tudi v enem hipu, a Anžič ni mogel verjeti, da grem spat pred njim in je prišel preverit, če sem sploh še živ. Mi je porinil prst v rito in ko me je zravnalo in butnilo z glavo v zid, za kar sem porabil zadnje atome moči, je zadovoljen odskakljal novemu pivu naproti, ko je prišel nejevero, da sem pred njim v postelji, popast še Uroš, me pa že ni bilo več. Do pol osmih zjutraj, ko so prvi vstali in ob ogromnem piskru malce odojka in ovco malicali, vmes so pa že prve jutrnje pive zapele. Meni je po zobni pasti zapasala kavica s čikom, pa še ena in tri, vmes so se pa že vsi zbudili, le Uroša ni bilo. In sva šla z Anžičem preverit, če ni morda mrtev, in je skoraj bil. So naši mednarodni prijatelji povedali, da je gostilno zaklenil okoli petih zjutraj, prej so ga pa trije držali, eden mu je pa pivo v usta zlival. Ampak mu takrat še ni bilo hudega, je menda zahteval, da ga samo eden drži in trije ulivajo …

Pot domov ob Donavi v lepem vremenu je bila prijetna, smo vmes še na pleskavici zabremzali in je 800 kilometrov minilo, kot bi mignil. Predvsem Urošu, ki je zadaj s Tjašo spal, Anžič spredaj z mano za volanom si pa ni dovolil spanca, ker ko je on kinknil, sem mu takoj še jaz pomagal zasmrčati …

Ja, vaja je pokazala, da so takšne skupne vaje potrebne, da se naučimo skupaj delati, da so nadvse zabavne, pa tudi naporne. Čeprav pravi napor pride ponavadi šele po zaključku akcije …