Gojzarjem, ki jih najbolj uporabljam, se je ob strani odlepila zaščitna plast in ker so še kar dobri, sem jih danes odnesel v Alpinino trgovino, kjer jih bodo znali najboljše popraviti, saj so jih konec koncev oni izdelali. In bodo še za par let. Da se mi je pridružila predraga mi soproga, mi zelo sumljivo ni bilo, sem domneval, da si je hotela spiti kavico z mano, ker ve, da ponavadi še kam na hitro zavijem. In, ja, seveda sva spila kavo, še pred Alpino in potem tudi, a ker sva bila že ravno tam in ker je blizu največji Mercator, me je zvlekla še tja. Da bova nekaj malenkosti nakupila, jaz sem pa glih močan pa to … Saj čisto ne razumem te logike, da za par malenkosti potrebuješ močnega možaka, a ker se s svojo predrago nikoli ne prepiram, ker itak nima smisla, saj bi mi potem lahko kdaj odhod v jamo prepovedala, sem vzel nakupovalni voziček in ga stoično potiskal za njo, ko je vanj s polic metala nekaj malenkosti. In se je kmalu izkazalo, da res potrebuješ moč za potiskanje vozička, ker se je tistih malenkosti nabralo za cel voz. Še jaz sem nekaj prispeval, ker sva se ravno mimo volnenih nogavic sprehodila, za katere pravijo, da so dobre za v jamarske gumijaste škornje (in ker sem prejšnje ravno zakuril) in sem not vrgel štiri pare, potem sem zagledal eno toplo odejico in sem jo tudi vzel, je bila ravno poceni in sem se spomnil, kako me je zadnjič zeblo ko psa, ko sva se pa mimo kozmetike sprehodila in je predraga moja tam poleg sprobavala neko kapo, ki jih ima sicer veliko, a kap nikoli ni preveč, pa še ogledalce je imela ravno s sabo, da je preverila, kako ji pristoji, sem pa v voziček zabrisal še en dezodorant zase. Ker velikokrat švicam ko konj v jamah (no, saj problem je, ko ven prideš, čeprav uporabljam osvežilne robčke) in vedno prav pride. Nisem nič kaj posebej izbiral, sem kar enega zagrabil, na katerem je sport pisalo. In sva pririnila potem tisti voz do blagajne in sem vse skupaj začel metati na pult, soproga mi predraga je pa v vrečke zlagala. Tiste tavelike, ki sva jih od doma prinesla, ker moja draga je vedno pripravljena. Jaz recimo vedno kartonsko škatlo vzamem, a to ni za ženske. Torej, jaz sem na pult metal, dokler nisem spraznil vozička, blagajničarka je pa s svetlobno hitrostjo vse skupaj evidentirala, da je skoraj dohajati nisem mogel. In ko sem porinil prazen voziček mimo blagajne, je zapiskalo in zamežikalo. Se je alarm vklopil, nekje so enga lopova zasledili. Sem malce zmedeno pogledal naokoli, da vidim nepridiprava, kakšen izraz ima na obrazu, ko opazim, da vsi vame buljijo. Je ropotalo in bliskalo zaradi mene. Sem se malce zmedel, ker kradem pač ne, potem pa čisto v kotu vozička zagledam tisti dezodorant, ki ga očitno nisem postavil na pult. Ki sem ga, tehnično gledano, ukradel. In mi je seveda vroče ratalo, saj je sramovalna kri hušknila v obraz in sem tisto kovinsko pizdarijo takojci postavil na pult, da ga je trgovka odkljukala ter se neskončno opravičeval, da tega nisem napravil namerno oziroma z zlemi nameni in se rdeč v glavo vrnil k soprogi. Piskalo je pa še vedno in se bliskalo. In itak da je pristopil varnostnik in mojo predrago, ki je bila tudi vsa živčna, poprosil, če lahko v njeno torbico pogleda. Seveda je dovolila, čeprav meni to ni bilo preveč všeč, saj ima veliko torbico z milijon predmeti noter in sem vedel, da bo pregled trajal celo večnost. Pa malo sem vseeno vanjo podvomil, čeprav vem, da ni tatica, in sem se nehote fizično distanciral od nje. Stopil korak proč, da se bo pregled lahko v miru opravil (in da me firbci ne bodo povezovali z lopovščino), ko sem se nehote približal tisti zadevi z lučko in alarmom, se je pa šele začela veselica. Je še bolj piskalo in se bliskalo. In je varnostnik seveda takojci spustil mojo bogo boljšo polovico in se meni posvetil. Da sem jaz tisti. Sem seveda, še bolj rdeč v glavo, hitel pojasnjevati, da ukradel nisem nič in da mi ni jasno, kaj sem se alarmu zameril. Varnostnik je bil pa skuliran in vljuden. Da če imam kakšno novo stvar oblečeno. In itak da je nisem imel, na meni je bilo vse staro, vključno z mano. Kar sem spet glasno povedal. Je varnostnik mirno povedal, da včasih so tudi na spodnjicah recimo tiste magnetne varnostne zadeve, če mogoče je pa kaj takšnega, moja predraga je pa takoj skočila, da mam tud gate ful stare, da novih sploh nimam, kar sem ji skoraj malo zameril, da gre tako prostodušno izdajat takšne skrivnosti! Me je nato varnostnik v uniformi vprašal, če dovolim osebni pregled in itak sem nemudoma dovolil, sem mislil, da me bo kar tam malo pretipal, ampak, ne, to naredijo bolj uvidevno. Me je povabil v njihov poseben prostor, med hojo pa po vokitokiju poklical kolega, ki naj bi me pregledal. Mi je bilo kar malo nerodno, ko sem capljal ob njem, on je nekaj v radio govoril, jaz sem pa vsako blagajno, mimo katere sem šel, dodatno splašil in so na koncu, ko sva prišla do njihove posebne sobe, že vse piskale. Da če kdo že na začetku ni videl, kdo jo nepridiprav, sem ga še posebej obvestil. V tisti posebni sobi je bilo pa prav hecno. Čeprav sem vedel, da nisem nič ukradel, mi je bilo vseeno vroče za popizdit. Kaj pa, če … Tisti drugi varnostnik je bil tudi nadvse vljuden in je pojasnil, da se je verjetno kakšen magnet sprožil na starih oblačilih, ki ni bil pravilno razmagneten in da bova ajncvajdraj fertik, če seveda dovolim osebni pregled. In itak sem ga takoj spet dovolil, potem se pa za hip zgrozil. Ej, mojster, saj kakšni vaši prsti v kakšni moji telesni odprtini niso zajeti v ta osebni pregled, ali pač?! Ker potem bi to svoje privoljenje še enkrat premislil, to pa že! A ni bilo nič takšnega, me je takojci pomiril, le z nekakšnim loparjem se je sprehajal okoli mene in iskal, kaj cinglja. Sem žepe ven vlekel in kazal, da so prazni, pa ga to ni zanimalo, da bo že loparček pokazal. Mi je nekje na stegnu začelo zvoniti in sem se že videl, kako bom hlače slačil, ko bom pa že brez hlač, bo mojster pa še gumijaste rokavice nataknil, a ni bilo potrebno. Je bolj natančno lociral zadevo in nato prosil, če lahko pogleda pod moj nov craftov jamarski termalni pulover, na katerega sem zelo navezan. Najprej zato, ker pod blagovno znamko craft piše tudi, da je za jamarje, predvsem pa zato, ker je elastičen in malce dodatno zalogo maščobe, ki jo nosim v jame, stisne. In itak da je bila tam med etiketami nalimana tista magnetna pizdarija, ki je povzročala piskanje do nezavesti in alarmirala vse. Sem si najprej oddahnil, ko je varnostnik zadevo odlepil, potem pa pomislil, če mi je morda Aleš, ki mi je zadevo prodal, to zanalašč naštimal. Kukr, to bi bla pa res dobra fora in ko bo imel prst v riti, se bo pa še name spomnil … A sem to misel takoj zavrgel, ker naš Aleš pač ni tak!
Se mi je varnostnik zahvalil za sodelovanje in se mi opravičil za nevšečnost, da sem lahko odšel proti zardeli soprogi, ki me je čakala malce proč od blagajne. Nekaj ljudi je še vedno buljilo v mojo smer in čakalo, če bom prišel ven v lisicah ali kaj, zato sem že kar od tiste sobe malo glasneje zaklical soprogi, da so naju dobili in da bova čez novo leto z Ivanom na Dobu lahko monopoli igrala. In so vsi v hipu vedeli, da se hecam, ker kurji tatovi itak ne pridejo na odprt oddelek z internetom!
Bi morala še par stvari nakupiti, a sva se raje kar še na en kofe odpeljala, nama je bilo kljub vsemu kar malo nerodno, nič ne tajim. In zdaj vem, kako se je počutila moja tašča, ki so jo pred leti prav tako ujeli. To je bilo še takrat, ko si za avtoceste še potreboval ABC tablico (skoraj tako velika je bila tista zadeva kakor škatlica za cigarete), ki je nisem dobro prilepil na avtomobilsko steklo in je padla na tla, zato sem jo položil na sedež, da jo ob priliki zalepim. Vmes jo je pa Monika v trgovino odpeljala in se je tašči tista zadeva nalepila na plašč in je varnostnik za njo pritekel, da je bila vsa šokirana in živčna! Res pa je, da pri njej ni nič piskalo in bliskalo, le videti je bila tista tablica kakor nekoč zaščita proti kraji …
No, ko smo pa že pri teh zaščitah in ker je prijatelj Gregor ravno novomeški župan postal, moram pa še njega omeniti. Nekaj let sva vsaj enkrat na leto na Triglav skočila, tako malo za rekreacijo, eno leto je pa na Kredarici omagal. Da ne bo zmogel, da ga novi gojzarji žulijo do nezavesti. In sem pogledal, kaj bi to bilo in seveda takoj opazil tisto protilopovsko zaščito, ki jo je trgovka pozabila odstraniti, njega je pa žulilo vso pot do Kredarice in se ni spomnil, da bi pogledal … No, na Triglav sva se potem vseeno povzpela …