Drva

Osamljena deklica sredi hoste, v kateri daleč naokoli ni nobenega soseda, je imela kup nasekanih drv, ki jih je bilo potrebno zmetati v bližnjo drvarnico, bogica sama pa ni imela časa in volje za to težaško delo, saj gara od jutra do mraka. Močni jamarji in jamarke, ki smo se na poti v Čaganko skoraj vsakodnevno vozili tam mimo in se včasih pri njej tudi zaustavili, ker rada odžeja žejne, smo pa tista drva gledali celo poletje in šele ko je skoraj sneg zapadel, ponudili par rok v pomoč. Ja, govorim o naši Lenki iz najboljše bistriške gostilne, ki je ponujeno pomoč sprejela in tistih par polen smo potem danes zmetali v drvarnico v najtrši temi in rahlem dežju. Saj bi jih morda še po dnevu, a smo morali najprej pokofetkati in poborovničkati, kakor narekuje običaj v tistih koncih, mar ne?! Pa pustimo ob strani dejstvo, da v bistvu jamarji za premikanje po podzemlju potrebujemo luč, ker je tam tema ko v riti, na akcijo je pa luč s sabo prinesla le Jasna. Dobro, tudi Borivoj je imel lučko, ker on je pa res že izkušen jamar, ampak on je bil na drugi strani drvarnice in je samo s polenom ob poleno tolkel, da smo mi mislili, da dela …

Drva smo zmetali ajncvajdraj (itak jih je pa že ene štiri petine sama), potem pa kot v vsaki pravi pravljici sedli za bogato obloženo mizo ob zakurjeno krušno peč in jedli in jedli in pili in pili … Ko na ohceti. In vest nas v bistvu kaj dosti ni pekla, je bilo preokusno, čeprav bi si glede na vloženi trud vsi skupaj zaslužili morda eno klobaso (ajde, dve tops), zelje pa absolutno brez ocvirkov zabeljeno!