Podcenjujoče

Matic je končno v svoje konce povabil jamarit in sem se odzval, kaj sem pa hotel, če hočem, da še kdaj v Čaganko pride pomagat. Načrt sva imela vrhunski, se mi zdi, a se je vmes nekaj zaštrikalo. Kot vedno. Celo v dve jami naj bi skočila delat, da ne bi brez veze v njihove kraje hodil! No, v eno v sredo ponoči delat, v četrtek dopoldne pa v drugo, vodoravno, le malo pofirbcat. In ker sem malo zamujal, čeprav nisem, le dogovorili se nismo v detajle, je tista delovna nočna odpadla. Pa saj ni takoj odpadla, sem bil še optimist, ko sem se po njihovih krajih vozil (sem hotel napisatih, da lepih, a je bila trda noč in nisem itak nič videl), odpadla je malo kasneje. Že v Ljubljani sem štrikal, ko (iz navade) nisem odvil proti Velenju in sem izgubljal čas za obračanje, zato sem se potem odločil, da bom sledil Matičevemu SMS navodilu. Da zapeljem v Šentrupertu dol, vozim naravnost do Letusa in tam za mostom zavijem desno. In itak da sem vozil počasi in v temi pri vsaki malo večji trgovini oprezal, če je to ta trgovina, za katero bom zavil, dokler končno nisem pripeljal do krajevne table Letuš. Ko je vse postalo jasno, meni pa čisto malo nerodno zaradi geografskega znanja. Sem pobral Matica z vso robo, sva skočila še do Milčija po čoln, ki ga je imel na vikendu, kjer sva morala še enkrat pit, kar spet pomeni zamudo, čeprav sem izvedel, da zamujam šele takrat, ko je Drago poklical Matica in povedal, da kosilo so že pojedli, da večerja se pa tudi že cmari ure dolgo. V njihovi jamarski koči so dedci že krepko žur zastavili, kar sem spoznal po tem, da je mladi Avberšek na vsak način hotel viagro, ko sem jaz še kislo župo jedel. In itak mi ni bilo nič jasno, kaj bi fant komaj dvajsetih let kaj takšnega potreboval, sem pa potem, ko je velikokrat ven lulat skočil, domneval, da si po čevljih ščije in bi modra tabletka morebiti pomagala. Matic je še nekaj lokalnih jamark zrihtal, da so sline nam starim bolj tekle, pa še Katja je prišla s polno tiramisuja, da smo imeli za posladkat se, ampak najbolj sem ga pa občudoval, da je našo JRS dohtarco Tino zvabil na žurko že iz pižame. Ker dohtarji so resni ljudje, odgovorni, se ne hecajo in se, čeprav dokaj blizu živijo, ne pustijo tako zlahka zvabiti na žur sredi tedna. Katja in druge dečve so še nekako ušle, Tina je pa bogica popustila, ko so jo toliko nazdravje silili pit, da je popustila ene trikrat. In ko sta se Drago in Avberšek pri vratih ob ene dveh zjutraj zares poslovila (smo pa bili med vrati že najmanj dve uri, ko smo se za hec poslavljali, vsakič znova z novim kozarčkom za na pot!), je Tina odgovorno ugotovila, da ne sme voziti in da naj ji posteljo odkaževa. Sva ji jo odkazala, a smo potem še malo čvekali brez pijače in se je ubožica v posteljo za tri švoh urice spravila. Budilko sva morala na pol šestih naštimati, da se je imela čas še domov skočiti uredit, a sva jo kar midva zbudila, ko sva se spat odpravljala. Smo v bistvu smeno naredili in sva potem spala do desetih, ko je Risto klical, da bo malo zamudil. Sva pojedla zajtrk za bogove, torej Katjin tiramisu, spila kofe, skočila do bencinske še na en kofe, potem pa Ristota, ki naju je samo eno uro čakal ob gostilni, še tja v gostilno povabila na kofe. In Risto je car, se ni nič pritoževal, kako netipično slovensko, nama je raje povedal, kako je jamo pred 35 (z besedo: petintridesetimi!) leti raziskoval. In res ima jama Kamnita hiša katastrsko številko 500, lani pa je bila v Sloveniji registrirana že 10.000 jama!

Potem smo se končno proti jami odpravili. Kaj dosti o njej nisem razmišljal, ker gre za vodoravno jamo, dolgo le okoli 800 metrov. Izi-bizi torej! Čoln smo potrebovali le za začetno jezero, potem je bilo suho. A se je zakompliciralo že na začetku, Matic je zadevo pumpal vsaj pol ure in je bil popolnoma premočen, preden smo ugotovili, da ventila ni pritegnil, potem sem jaz zadevo nafukal mimgrede in vse tri potem tudi razvozil. Je bilo kar adrenalinsko, ko smo se s čolnom rinili pod ozkim stropom in si moral tisto napihnjeno zadevo prav pod vodo potisniti, da smo skozi prišli. Jama ni bila prezahtevna, pa zelo lepo zasigana je. Sva z Maticom Ristota naprej spustila, ker jo je kot raziskovalec najbolj poznal, ko smo se pa zelo kmalu totalno izgubili in nismo vedeli več ne kam ne kod, saj je jama totalni, ampak res totalni labirint, smo se raziskovanja bolj resno lotili. Ne več le po spominu. In nam je potem kar šlo, le vroče je bilo za popizdit, saj sem imel debel podkombinezon. Jama je arheološka in je bila skozi vso zgodovino obiskovana, kar dokazujejo številne najde, od kamnite do bronaste sekire, rimskih najdb pa okostja jamskega medveda … Pa tudi nekaj mlajših artefaktov je bilo najti, meni so vzbudili prijetne spomine, Matic se je pa spoznal s stvarmi, ki so izginile tik pred njegovim rojstvom. Videti je bilo pa to raziskovanje nekako takole: Risto, a si ti za fotografiranje takrat uporabljal tiste majhne kvadratne bliskavke, ki so imele žarnice na vseh štirih ploskvah? In je ves ponosen povedal, da ja in kako vem, pa sem mu samo pokazal na tisto majhno kvadratno zadevo na kamnu. Smo jo kar pustili noter, je itak  že zgodovina. Risto, kere cigarete si pa takrat kadil, ko si še kadil? Nimam blage, je priznal. Si morda kadil tamehke HB? Hm, mogoče, ampak sem pozabil, sem celo pozabil, da so kdaj obstajali tamehki HB čiki. Kje si se pa na to spomnil? In sem mu pokazal na dokaj ohranjeno prazno cigaretno škatlico. Smo jo pustili tam, itak je že del zgodovine … Risto, kako ste pa v tistih davnih časih nosili pijačo s sabo, ko ni bilo plastenk? Hm, kaj pa vem, v čuturicah kovinskih … A pa ste tud kakšne sokove nosili s sabo v takšnih hecnih dva decilitrskih tetrapakih unikatnih oblik? Joj, pa verjetno res, ampak že celo večnost se nisem spomnil na tiste sokove. In sem mu pokazal ostanek embalaže od Fructalovega Dvojnega C. Smo tudi to pustili tam, itak je že del zgodovine …

V jami smo neznansko uživali, saj smo jo vsi trije doživljali kot povsem novo in odkrivali vedno nove in nove rove in dvorane in prehode, v najbolj markantnih delih se je Risto seveda spomnil, kako se imenujejo. In smo celo rov našli, na katerega koncu je lepo vidno okostje jamskega medveda, a ko smo se vsi navdušeni pomatrali skozenj, se je izkazalo, da ni tapravi rov in medveda nismo našli, ker vse jame v skoraj šestih urah sploh nismo uspeli prehoditi. Jap, veliko matranja za tako “majhno” jamo, ki sem jo tako podcenjeval, da nisem vzel ne hrane s sabo (na srečo je imel Risto čokoladne bonbone, ki so prav pasali!), ne vode (na srečo je Matic, ko sem jaz kofe kupoval, še vodo kupil), ne rezervne svetilke ali baterij (sta mi potem prijatelja svetila, da nisem bil povsem slep) … Ko smo v trdi temi ven pricapljali, smo v potoku, ki priteče iz jame, še Milčijev čoln oprali, potem pa kar direktno v gostilno na kofe. No, Risto si je privoščil čaj (saj veste, leta). No, Matic si je privoščil pa špricar (saj veste, leta).

10689420_3 10730988_3 10848003_3 10857795_3 OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

2 thoughts to “Podcenjujoče”

  1. Se strinjam. Matic namerava enkrat distota sprobat in izmerit kašno jamo, lahko ga nahecava, da zaćne s to, v 3D modelu bo zagotovo nadvse zanimiva za vidt!

  2. Če pogledaš načrt (tloris) pravzaprav ni tako čudno, da smo “lutali”. Nepredvidljiva so pota
    življenja (vode) 🙂

Comments are closed.