Home > BlogXtreme > Prvi snegec

Prvi snegec

28. decembra 2014

V soboto naj bi imeli obsežno akcijo v Čaganki, na kar nekaj deloviščih, a so prazniki delovne vrste krepko skrčili. V petek proti večeru smo se v bivak odpravili le Klemi, Jure, gospod Grah in jaz, vmes smo se pa na srečo še v najboljši bistriški gostilni ustavili, da sem kot jamarski reševalec lahko prišel do izraza. Namreč, Lenka nam je postregla s kofetki in švoh špricarji, potem je izginila, čez čas mi pa zazvoni telefon. Na ekranu pa njeno ime. Moram priznati, da sem bil kar presenečen, ko sem se oglasil in me je prosila, naj jo pridem rešit, sem najprej mislil, da je kakšna skrita kamera. In pod vplivom tega dvoma sem res po reševalsko odbrzel v njeno kuhinjo in pred vrati v shrambo na tleh takoj opazil kljuko z zunanje strani. V svoje opravičilo moram povedati, da kaj dosti nisem razmišljal in sem jo takoj rešil, šele kasneje sem se spomnil, da bi lahko prej ene par rund gostom postregel in šele nato vrata odprl. Objem v zahvalo sem izsilil, potem smo pa kar odpeketali v bivak. Gor pa vse zasneženo in zmrznjeno. Je končno prišla prava zima s prvim snegom! V bivaku je bilo kar zabavno, kakor vedno, ko je poleg gospod Grah, ker človek nikakor ni razumel, da je za nekadilce rezervirano (sicer neogrevano) podstrešje, če se pa sili k nam k peči, mora pač malo potrpeti. In če kaj gospod Grah ne zna, ne zna potrpeti! Še ko se je odpravil spat in sem res hodil ven kadit, je malo pokašljeval, kakor da je čutil cigaretni dim med tistim debelim dimom, ki se je valil iz peči, ki na začetku ni dobro vlekla! Pa še moje obračanje časopisnih listov ga je motilo do amena, čeprav je debelo smrčal in je godrnjal kar malo iz navade … Zjutraj smo vstali malo pred osmo, ker naj bi Miha že prišel, a seveda ni, ker je zaspal, zato sta se Klemi in Jure ob pol desetih kar sama odpravila na dno, z gospodom Grahom sva pa drva malo pripravljala, zdaj, ko je zima prišla, mi pa samo debele in dolge klaftre pred barakico! No, pripravljal jih je gospod Grah, to mu moram šteti v debel plus, vse tisto nerganje sem v hipu pozabil, celo brenčanje električne zobne ščetke sem mu odpustil, čeprav me je ponoči nadvse prestrašilo, sem najprej mislil, da se prijatelj v postelji s kakšno drugo brenčečo igračko igra! Okoli pol enajstih se je tudi Miha naslikal in se kar nemudoma podal v jamo, midva z gospodom Grahom sva se pa še malo obirala s kofetki, ker sva imela le par vrvi zamenjati, en odmik za narediti in par stvari za preopremiti. Sva se v luknjo odpravila po debelem soncu kar s težkim srcem in se potem s tistimi vrvmi kar dolgo igrala, ni šlo tako zlahka, kakor sva mislila. Sva ven pokukala že v mraku, a žerjavico v peči sva še ujela. Potem ko sva se preoblekla in pospravila umazanijo v avto, sva se kar nekaj časa vlekla, koliko klobas popečeva za pasulj. Jaz sem navijal za vse, ker kdo bo pa to domov nosil, gospod Grah je pa navijal za polovico. A na srečo je vse narezal, ker jih je že med peko pol pojedel, ko je poskušal, če so že pečene! Pasulj je bil bogovski, sva se najedla za naprej in nazaj, okoli pol osmih so se pa garači z dna javili prek jamarskega telefona, da so zaključili z delom, da še nekaj pojedo in pičijo ven. Kar pomeni najmanj šest ur za mladce, polne kondicije, midva starca pa kondicije nimava in smo se zato domenili, da jih ne čakava. Sva v peč krepko drva nametala, da bodo prijatelji na toplo prišli, pasulj pokrila, da se ne bo izsušil, s petkoslava ometla sneg in pičila domov. Ze stuširanega in spočitega me je ob enih zjutraj dosegelo Mihatovo sporočilo, da so prišli ven in sem si lahko oddahnil. Pasulj jim je pa menda tudi teknil, čeprav je bilo mesnih kolobarčkov nekaj manj, kakor bi jih lahko bilo …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.