Skrb za uporabnika

Zadnjič me je oče zaprosil, če mu kupim sožalno pismo, da ga bo poslal družini umrlega prijatelja. Naj se zapeljem do pošte in kupim. Ker na pošti nisem bil že kakšnih šest let, sem bil seveda presenečen, kakšna kitajska veletržnica je to postala. Sem najprej mislil, da sem vstopil v napačno zgradbo, a nisem. Na pošti zdaj res prodajajo bonbone, dišave, kondome, sladkarije, čokolade, pijačo, srečke … Ni, da ni! Saj sem vedel, da je bil tisti debelušček Hauc tako uspešen direktor, da so ga potem prestavili za šefa banke, ampak da je uspeh podjetja dosegel tako, da je pošto spremenil v Indijo Koromandijo, se mi pa tudi sanjalo ni. In ko sem končno prišel na vrsto pred okencem in potem med vso kramo našel sožalna pisma, proti katerim me je verbalno usmerjala poštarka, sem jih vzel kar pet. Da če še kdo umre, da bo na zalogi in ne bom spet rabil na pošto hodit. Sem ženski pomolil plačilno kartico in me je prav debelo pogledala. Če nimam denarja al kaj?! Ko sem ji še kar molel tisto plastično zadevo, da to je tudi denar, je pa prav privoščljivo povedala, da njej je prav, samo da bodo provizijo vzeli. Itak da nisem niti malo dvomil v to, da bo zadeva brezplačna (mislim, postopek da bo brezplačen!), a ko sem potem na kliku nekaj preverjal, se mi je pa prav za malo zdelo. Pisma so bila 5 evrov, provizija pa skoraj še pol te vsote! Iskreno upam, da bodo še kaj artiklov iz Kitajske uvozili in zaslužili, ker provizije pač verjetno v nedogled ne bodo mogli dvigati …

In ko sem mislil, da sem s pošto opravil, ker si res ne želim več k njim, so me vt-2 pričakali v zasedi. Račun mi namreč pošiljajo na star elektrosnki naslov, ki ga ne preverjam več in potem dobivam opomine zaradi neplačila. Ko sem končno ugotovil, kje je težava, sem jim napisal, naj spremenijo elektronski naslov, na katerega mi pošiljajo račun. Sem mislil, da je to danes v elektronski dobi izi bizi, ampak ne. Saj ni čist zares čudno, da so v težavah. Da moram izpolniti obrazec in jim ga poslati ali po navadni pošti ali po faxu. Ker na pošto ne hodim rad, faxa pa nisem videl od leta 1991, sem se odločil, da jim ga pošljem po elektronski pošti. A obrazec v pdf formatu je bil zaklenjen, torej bi ga moral natisniti, izpolniti na roko zahtevano miljon podatkov, nato pa poslati ali po faxu ali navadni pošti. A sem obrazec odklenil, podpisal, spremenil nazaj v pdf in jim ga poslal po mailu. In čez mesec dni spet dobil opomin, da nisem plačal. Da nisem lastnoročno podpisal in da obrazce po mailu ne bodo upoštevali. Sem zadevo natisnil, podpisal in poslal z navadnim pismo, a ker ne vem, kje je nabiralnik za navadna pisma, me je odrešil srednji sin, ki je šel ravno ven in menda mimo nabiralnika. A sem spet dobil opomin. Sem tasrednjega sina vprašal, če je pismo res oddal ali samo zabrisal v zabojnik za papir in ga je menda res oddal. Zato sem modelom napisal, naj mi račun pošiljajo ali na nov elektronski naslov ali na hišnega, kakor hočejo, če hočejo, da jim ga plačam, ampak da če mi rečejo, naj spet izpolnim kakšen obrazec, bom in telefon in internet in vse televizijske naročnine prenesel k prvi konkurenci, pa če bo dvakrat dražje. In so mi danes napisali, da jim dobropočutje naročnikov fuuuul veliko pomeni in nato našteli, kaj vse sem napravil po njihovo narobe (da pisma niso dobili, niso napisali!) in da če nočem izpolnjevati obrazcev, naj grem pa na njihove servisne strani in sam spremenim. Brez obrazca in navadne pošte. OK, to je bilo zame še sprejemljivo in sem odprl povezavo, kjer so pa, logično zatevali uporabniško ime in geslo. Nisem vedel ne enega ne drugega. So pa tudi za to poskrbeli, predvidevajo, da nisem edini bumbar, ki tega ne ve, zato jim lahko pošlješ fax ali pa jih pokličeš. In sem poklical in ko so mi navadno pošto omenili, sem se jim zahvalil. Bom, preden se preselim h konkurenci, plačeval opomine, ti pridejo po navadni pošti …

Pravo skrb za potrošnika sem pa doživel pred Tuševo trgovino, kamor sva s Kacotom skočila še po par stvari, ki sva jih potrebovala za piknik po jami, v katero sva peljala par ljudi. In čeprav sva zamujala že dve uri (evo, menda prvič ne zaradi mene, jaz sem zadnje pol ure totalno redi stal in čakal pred hišo, da se prijatelj pripelje!), se je prijatelj vseeno nekam izgubil, ko sem vmes skočil po čike v trafiko. Sem šel ven k avtu, pa ga ni bilo, ko sem se vrnil, sem ga pa že od daleč zagledal, mi je mahal od neke stojnice z masažnim aparatom. Ga je neka deklica, promoterka in prodajalka kot žafran dragega masažnega aparata, malo masirala, Kaco je imel pa na faci izraz ko naša Mika, ko jo malo bolj grobo po vratu drgneš proti dlaki. Sem poudaril, da mogoče bi se pa nehal masirati, saj že dve uri in pol zamujava, pa se ni nehal, plus še meni je toplo priporočal. Ko nisem več vedel, kako se ubraniti, sem rekel, da ne bom poskusil, ker ne bom kupil, pa sta oba skoraj hkrati rekla, da probam lahko pa vseeno … Ker dobra volja potrošnika je za deklico pač zakon.

Nisem poskusil, čeprav bi morda moral. Sem bil živčen ko sto vragov zaradi zamujanja, zmasirani in zrelaksirani Kaco pa hladen ko špricar. In istega, torej špricar, si je privoščil tudi pri Alenki, ker nikoli se tako ne mudi, da ne bi človek imel časa nekaj spiti … Kar je pa čisto res. Jaz sem si privoščil kavo.